Visayas

Visayas je skupina otokov, kjer sva midva preživela zadnje dneve najinega skupnega potovanja. Luzon sva zapustila z barko, s pristanišča v Pilarju. Cel projekt je bilo izvedeti urnik odhodov trajektov za otok Masbate. Še v pristanišču so mi trije povedali različne ure odhodov, kaj šele v pol ure oddaljenem kraju, kjer sva spala. Trajektni urnik je kar težava pri načrtovanju potovanja po otokih. Še posebej po teh, manjših, ki sva jih imela midva na poti. Trajekti so dva do trikrat tedensko, nekoliko je urnik odvisen tudi od vremena. Če se zamenja lastnik ladje, se lahko spremeni tudi urnik.
 
Šla sva na ladjo ob 10:30 dopoldan. Vožnja je, namesto 3 do 4 ure, trajala skoraj 6ur. Morje je bilo prijetno mirno in nebo, po zelo dolgem času, skoraj brez oblačka, čeprav lesene klopi na ladji so bile pa daleč od udobja. Večino časa sva brala, kratek čas sem se izven pokrite kabine nastavljala sončnim žarkom, ki so bili pa hitro premočni.
 

Po pristanku v Masbateju, sva se morala naprej prepričati, če morava na trajekt za Sibuyan, res na drugo stran otoka. Res, so nama zagotovili domačini. Trajekt bo mogoče naslednji dan ob 8h ali 9h dopoldan, do tja pa 2 uri z avtobusom. Kdaj je zadnji bus nisva vedela, zato sva se hitro podvizala na postajo.

Med potjo je začelo deževati in izstopila sva ravno v najhujšem nalivu, strehe pa nobene v bližini. Smešen način je imel šofer pri zaračunavanju vozovnic: ko si izstopil. Ne še v vozilu, tik pred izstopom. Midva sva plačevala v najhujšem nalivu, skrivajoč se pod dvignjenimi zadnjimi vrati kombija, ki pa niso nudila dosti zaščite pred dežjem. Že med potjo so pošteno puščala in za ohraniti suhe nahrbtnike nama ni bilo več potrebno pretirano skrbeti, ker sta bila že tako mokra.

Vsaj gostišče s sobami je bilo takoj čez cesto. Naj bi bila ednina možnost prenočevanja in nisva niti pomislila, da bi še kaj iskala naokoli. Da bi preveč izgubljala besede o sobi, nima niti pomena, kopalnice ni bilo niti skupne, WC brez tekoče vode pa družinski, v pritličju. Pa vse bi še bilo, če bi bilo to le za eno noč, sva pa morala tu preživeti dve, ker se je izkazalo, da gre trajekt šele v nedeljo, naslednji je bil pa v sredo in za po vrhu je oba popoldneva močno deževalo. Našla sva nekaj spodobne hrane, malo posedela ob pirčku, iz iz slamnate kolibe, ki je nudila steho restavraciji, opazovala dežne kaplje in valovito morje. Še najudobneje je bilo v spalni vreči, s knjigo v roki.

Trajekt sva zjutraj čakala že ob 8h, da nama ja ne bi ušel. Odpeljal je ob 10h. Sva najprej mislila, da naju hecajo, ko so nama namignili kam naj se vkrcava. Čolnicek je bil že dodobra naložen s tovorom, v kabini je bila spredaj ena klop za kapitana in v prvem delu še par klopi brez naslonjala za nas, 12 potnikov, zadaj pa tovor. Vožnja je bila kar naporna, spet skoraj 6 urna, pri okoli 15 km/h in močno vzvalovanem morju. Valovi so z desne butali v kabino in nas, kljub zaprtim oknom nekajkrat dobro osvežili.

Otok Sibujan naju je pričakal v soncu. Zdravje nama na tej poti nekam čudno nagaja in tokrat je bil Gregor tisti, ki je potreboval počitek. V prijetni sobici, tik ob morju si je privoščil popoldanski počitek, jaz pa nekaj poštenih zamahov v toplem morju in popoldanskem soncu. Izgleda, da se dež počasi le umirja. 

Na najino žalost sva imela trajekt naprej že naslednje jutro. Nekako sva računala na en dan natem otoku in potem premik na Boracay, kjer si bova za konec, na beli peščeni plaži privoščila zaslužen počitek. Trajek s Sibujana na Boracay gre dvakrat tedensko in kaj dosti nisva niti imela za izbirati. Je bil pa tako nobel trajekt, da bi vožnjo z veseljem še podaljšala. Na strehi kabine je bilo urejeno nekakšno skupinsko ležišče, zaščiteno pred soncem in užitek je bilo v ležečem položaju, ob branju in čvekanju, opazovati leteče ribe, ki jih je kar mrgolelo.

Do Boracaya naju je po pristanku ločila še nočitev v Roxasu na otoku Panay, 5 ur vožnje z busom, ki bi bila sicer krajša, a kaj, ko bus odpelje šele, ko je poln in potem še 10 minut s trajektom.Boracay je komaj 9 km dolg otoček z znano, 4 kilometersko belo peščeno plažo. Vzdolož plaže so posejane kokosove palme, ki plažo ločijo od peščene promenade in vrste restavracij, barov, trgovinic in počitniskih rezortov. Plaža je res romantična, še posebej je bila najbrž ob tokratnem najinem obisku, ko se zaradi ne tipičnega vremena, ni ravno trlo turistov. Najela sva si prijetno hiško, kakršne so bile nekdaj tipično bivališče filipincev. No, v odmaknjenih krajih so še vedno. Zgrajena je iz bambusa in pokrita s slamo ter dvignjena slabega pol metra od tal in z visečo mrežo na terasici spredaj. Res (k)raj za počitek. 

Otok se je nekoliko napolnil v petek popoldan. Znano je, da vikend pripelje sem trume turistov iz Manile. Skoraj vse restavracije so zvečer svoje prostore podaljšale na plažo, ampak tokrat nas je, že takoj v petek, zgodaj zvečer, pod streho pregnala nenadna nevihta.

Vreme, kljub vsem upanjem, še vedno ni bilo poletno, čepraj naj bi bilo glede na monsun, suho že od jeseni in med marcem in majem tudi zelo vroče. Že v Donsolu je Gregorju en gospod razložil, da so pri poročilih povedali, da tole deževje v suhi dobi povzroča La Niña in da je tako ugotovil, da letos ne bo poletja. In očitno nama tale La Niña res, že ves čas, križa račune.

Na Boracayu nama je sicer vseeno uspelo užiti nekaj sončnih dni in toplo, turkizno modro morje. Uživala sva ob ribji hrani, mangovih, bananih in ananasovih napitkih, pirčkih... Posebno doživetje je bil celodnevni snorklerski izlet okoli otoka, z vmesnim postankom na obali za kosilo. 
 
Dnevi, ob prijetnem pohajkovanju, so nama pa kar brzeli. No, približeval se moj odhod in vsak dan posebej sem s težkim srcem odštela.

Popoldansko nočni povratek v kombinaciji avtobusa in trajekta nama je kar hitro minil. Še dve noči v Manili, še nekaj nakupov, še zadnja dva dneva skupaj in na dan stavke avtobusarjev in šoferjev džipnijev, zapuščam Gregorja za naslednji mesec ali dva.

Lep pozdrav,

Monika

Luzon

Iz Manile v gorski filipinski raj. No, daleč od podobe naših hribov, pa vendarle lepo. Najprej se niva uspela popolnoma odločiti po kateri poti bova šla na sever in sva šla via Bagio. Ko sva ugotovila, da tu ni kaj posebej zanimivega, sva šla ob 13h na zadnji bus za Sagado.

6-7 ur so rekli. Ravno še spodobna večerna ura za iskanje sobe. Pa ni bilo tako. Nekje na pol poti nam jo je zagodel zemeljski plaz in smo na cilj prišli ob 1h ponoči. Prijetno malo mestece naju je pričakalo v vsej svoji spokojnosti.V treh guest housih, sva v zadnjem komaj zbudila nočnega portirja, temu je pa potem vzelo celo večnost, da nama je dodelil sobo in še to nepostlano, ker od druge ni našel ključa. Brez rjuh je izgledala grozno in potem nama je pritresel še ene grozne odeje. Takole nama pa spalka se kako prav pride. Zjutraj, ko so nama postelji odeli v zanimivo rdečo posteljnino je pa soba takoj postala prijetnejša. Kopalnica je bila zunaj, skupna, mraz pa tudi tak, da nama ni bilo kaj dosti do tuširanja z mrzlo vodo. Bo že topleje, sva si mislila.

Sagada naju je najbolj navdušila spovezovalno jamarsko potjo: iz ene jame po podzemnih prehodih v drugo, z uporabo vrvi, malce plezarije gori in doli skozi nekje res ozke prehode.

V Banaue sva se selila preko Bontoca. Se najprej najedla, potem pogledala lepo urejen muzej, bolj antropološki kot zgodovinski in naprej na bus. Sva že sedela na džipniju, ki naj bi odpeljal ob pol dveh, pa ni imel dovolj potnikov in enostavno ni šel. Parim potnikom nam je šofer ponudil, da za višjo ceno karte nas vseeno pelje. Midva sva si že takoj rekla, da v toplem, sončnem vremenu nama res ni noben problem počakat na bus ob 16h. Tako so se odločili tudi ostali najini sopotniki.

Naslednji dan sva se zmenila za dvo-dnevni treking v Batad, skozi znamenite 2000 let stare riževe terase, ki so pod zaščito Unesca. Najin nacrt je bil sicer štiri dnevni trek nekje naokoli, pa dež, ki ga je bilo na tej strani Kordiljere samo še več, ni tega dopuščal. No, pa kaksen pomen bi imelo se mučiti po blatnih poteh, biti premočen od dežja in še brez razgleda?

Elvis, najin vodič, nama je pa kasneje povedal, da so v tistem predelu v času dežja tam pijavke in to se neke posebne leteče, ki z drevja skočijo nate. Dobro sva se odločila, kaj.
S trekom sva imela kar srečo. Prvi dan je bil še malo jokav na trenutke, drug dan pa že skoraj v soncu. Terase pa še v oblacnem vremenu presunljive. In ko pomisliš kakšna znanost zgraditi jih je še danes, kaj šele pred toliko leti. V tem predelu so bili ravno v času saditve riža.   

Vreme pa res neverjetno. Za zjokat, sploh za mene, ki sem tako težko čakala tropski filipinski raj:) Tudidomačini vsepovsod kar zmigujejo z glavo. V Banaue so nama rekli, da lani so imeli zadnjo kapljo dežja 15. januarja, letos pa še en mesec kasneje še kar dežuje.

No, midva sva bila tik pred selitvijo na skrajni jugovzhodni del otoka. Južneje bo pa sigurno sončno, sem računala. Tukaj pa ne le dež, temveč še poplave. Da so res hude sva dojela šele z SMSov od doma, da menda poslušate pri poročilih o obilnem
deževju na Filipinih. Ampak tu vsaj hladno ni. Dež se je pa res zlival po obrokih. Vmes je ravno toliko pojenjal, da sva se lahko počasi premikala naprej po mestu in okolici. Nama je pa preprečil vzpon na še delujoči vulkan, ki je zadnjič izbruhnil leta 2004.

Iz Legaspija pa na morje. V Donsol. Opazovat in plavat z morskimi psi kitovci, prijaznimi do 10 metrov dolgimi ribami, ki se na srečo prehranjujejo le s planktonom. To pa je bilo nekaj! Vodič nam je na čolnu s 7 potniki razložil glede kitov in da včasih ne vidijo nobenega... Nam skuša že takoj povedati, da najbrž ne bomo videli nobenega, sva se žalostno spogledala. 

Vreme pa spet tako, da nisem vedela, če si sploh želim v vodo. Se pa dež trenutno le nekoliko umirja, se mi zdi, a si le bolj želim, da bi se, saj ne vem več:) Uf, pa je šlo. Ko smo po več kot eni uri našli prvo ribo smo blili več kot navdušeni in nihče niti pomslil ni več na mraz. In potem smo srečali še 5 kitov, tri res od blizu. Ko smo plavali okoli njih smo lahko videli celo tiste male ribice čistilke okoli njegovih ust in po telesu. Je pa to hitra riba, ki se za povrhu še takoj, ko začuti da ni sema, potopi. Je treba biti kar hiter, da se je lahko vsaj malo nagledaš.

Bivanje v Donsolu sva si za en dan podaljšala zaradi birokracije. Gregor je šel nazaj v Legaspi po denar na bankomat, urediti nekaj preko elektronske pošte in zapečt fotke na DVD, ker v vsaki vasi tega že ne počnejo. Ker zapuščava Luzon in greva na otoke, potrebujeva malo večjo zalogo denarja, ker nimava podatkov kje bo prvi bankomat. Brez denarja pa, žal, ne gre.

Saj res, bi skoraj pozabila! Iz Banaue v Legaspi sva se ustavila se v Angelesu (okolica Manile), v kraju, ki je odskočna deska za treking na ali po okolici vulkana Mt. Pinatubo.

Že "gor" grede sva se ustavila tu, ampak le pojedla kosilo, zares okusno pico, in šla naprej. Predvsem na moje prigovarjanje. Ustavila sva se na najbolj "turistični" ulici, kjer naj bi bilo največ hotelov in restavranov, pa se je meni hitro začel obračati želodec, hoteli pa, tistih par, ki sem jih šla preverit, itak polni. Prav pretreslo me je, ko sem videla, kako so bari in restavrani vzdolž ulice, polni belih dedcev, vseh starosti-kar je meni še posebej grozno, ki se zabavajo z mladimi filipinskimi dekleti, nekaterimi še na pol otroki. Veliko je američanov. Pridejo in si s sobo najamejo še spremljevalko. Groza. Za par tednov ali celo mesecev. Čez dan posedajo naokoli, ponoči pa... No, pri drugem obisku Angelesa se mi je pa scena zdela že malo bolj smešna, še vedno pa malo nagravžna. Vsi ti moški so se mi pa v bistvu že smilili. Punce pa tudi... Je kar precej seks turizma po Filipinih. No, saj ga je povsod, tudi v Afriki ga je bilo opaziti, le s to razliko, da tu težko vidiš belo žensko s filipinskim moškim. Je še nisem. V Angelesu sem bila pa jaz edina bela ženska. Preverit hotele je Gregor raje poslal mene, ker da bi njemu najbrž že avtomatsko ljubico zraven zaračunali:)

No, naslednjič se najbrž javim z bele peščene plaže Boracaya!

Lep pozdrav,
Monika

Manila

Pa sva končno prišla na toplo. Zaradi nočnega pristanka v Manili sva se odločila, da je varneje počakat na letališču do jutra, kot sredi noči kolovratiti po mestu in iskati prenočišče. Meni je bilo kinkanje na stolu naporno, Gregor je pa bral do jutra! Menda mu je držala se kava s hongkongškega letališča. Jaz sem pa že na letalu zaspala skoraj kot top.

Pot z letališča v mesto je bila manj naporna kot sva pričakovala. Najprej jeepney, podaljšan jeep, ki lahko pelje kar do 20 ljudi, če se jih ne nažoka celo več in potem z metrojem do centra. Lakotnika sva šla najprej na zajtrk in potem ponovno vsak en krog lova za sobami. Vse polno in spet dražje kot sva upala, da bo. Izgleda, da visoka zasedenost sob, tudi tistim, najogabnejšim, da možnost dobrega zaslužka = tudi te imajo sorazmerno visoke cene. No, ni vrag, sva našla eno, kar ok. Za začetek bo, za naslednji obisk Manile sva si pa rezervirala eno lepo:)Vreme pa toplo, sicer kar oblačno, ko se pa sonce pokaze pa vroče. Po tem se mi je zadnjih 5 tednov kolcalo.

Prvi dan je bil bolj na izi. Predvsem sva morala poskrbeti za pranje perila in nekaj internetnih zadev, nakup adapterja za električne zadeve in hrano. V najini bližini je en nakupovalni center v par nadstropjih, kjer dobiš občutek, da je namenjen le hrani. Sami restavrani, s fastfoodom, ala menze, pa tudi boljnobel zadeve.Samo ena banka je, ki na svojih bankomatih omogoca dvig večjih zneskov kot je 70 evrov in sva morala se na poiskanje te. Na prvi pogled so se nama zazdeli Filipini cenejši od Vietnama in Kitajske. No, le nastanitve se ne zdijo. Le revščina, ki sva se ji čez Vietnam in Kitajsko očitno izognila, je ni ali pa le nisva bila na pravih mestih, me je tukaj, po dolgem času ponovno nekoliko pretresla. Skozi okno restavracije, kjer sva prvo jutro zajtrkovala, sem opazovala družino z dojenčkom in mogoče dvoletnim otrokom, ki je prišla na pločnik nasproti, kjer so očitno imeli dnevno sobo. Iz škatelj in lesenih zabojev so izvlekli posode in ogrodje vozička za dojenčka, ležišče sta mu pa starša naredila iz kartona. Njihov sosed se je pa ravno prebudil. Pocasi vstal, se obul, eno "posteljno stranico" spremenil v klop, še malo pomeditiral, potem pa pospravil vse skupaj k zidu in šel na drug konec pločnika, očitno v drugo kuhinjo. In ni bil to edini tak prizor.

Naslednji dan nama je Manila že zjutraj postregla s soncem in na zajtrk sva se odpravila v Intramuros, mesto iz 16. stoletja, se sprehodila po mogočnem obzidju, raziskala trdnjavo in obiskala hišo, ki jo je dala postaviti Imelda Marcos, kot tipično manilsko hiso. Kot da ne bi se imela dosti Kitajske, sva zašla tudi v to četrt in se ustavila na zanimivem Kitajskem pokopališču. Ironično je, da je marsikatera grobnica bolje opremljena in vzdrževana kot so lokalne hiše takoj izven pokopališkega obzidja. Nekatere grobnice imajo celo klimo, tekočo vodo in WC, da je umrlim udobno na poti v raj...

Potem pa zvecer z metrojem v južni del prestolnice, v najvecji azijski nakupovalni center. Za zmešat! Štacune, štacune, štacune in še vec restavranov... Midva sva iskala dobro založeno knjigarno, a v dveh, kar velikih, nisva dobila željenih knjig in kino, je bil drugi na spisku. A med nama zanimive filme je padel le Jumper, ki pa je, na Gregorjevo žalost, odpadel zaradi mojega nezanimanja za znanstveno fantastiko. Tako dolgo sva kolovratila naokoli in se odločala kje in kaj bolva jedla, da sva ob 22h kar naenkrat ugotovila, da vsi zapirajo. In ko sva se koncno uspela najesti, se je zapletlo s prevozom. Pa ne preveč. Le nama priročni metro je že zdavnaj nehal z obratovanjem. Najprej se nama je zdelo, da nama preostane le taksi, a sva izpeljala z menjavo dveh džipnijev. Skoraj tako enostavno kot pasulj:) Največji problem je bilo v temi ugotoviti kaj piše na drvečih džipnijih in ga še pravočasno ustaviti. Dobro naspana in s sveže opranim perilom se odpravljava na bus proti severu. V hribe, med riževe terase in podzeme jame.

 

Lp,

Monika

Hong Kong

Hong Kong. Na prvi pogled mesto nebotičnikov. Pa ni le to. Velik del Hong Konga je zelen in hribovit. Vsekakor je sprehod med nebotičniki nekaj posebnega. Se posebej fascinirali so me pločniki v nadstropjih, ki imajo križišča v ogromnih nakupovalnih centrih. Footbridge jih imenujejo, posebni mostovi za pešce, ki so speljani nad cesto. Večinoma se začnejo pri postajah ali v pristaniščih in velikokrat vodijo skozi nakupovalne centre, kjer ga lahko zapustiš ali nadaljuješ proti željeni destinaciji. Prvič naju je kar malo zmedlo. Hong Kong se sploh zazdi grozno kaotičen in nepregleden, ko prideš z metroja na glavno ulico v Kowloonu. A ko ugotoviš, kako funkcionirajo busi, metroji in trajekti ter vmes še footbridgi, kar naenkrat postane enostavno.

Prva stvar na spisku je bil nakup vodnika za Filipine in zemljivida za trekinge po Hong Kongu. Neverjetno veliko urejenih 50 do 100 km peš poti imajo. Midva za kaj daljšega, žal, nisva imela časa. Sva se pa z vzpenjačo povzpela na Viktoria peak, od koder je krasen razgled na nebotičnike, Kowloon in zelene griče ki se razprostirajo proti Kitajski. Vrh sva obhodila po res lepo urejeni poti, opremljeni z WC ji in piknik prostori in se spustila na drugo stran, v Abedreen, v zaliv, znan predvsem po plavajočih restavracijah. Nazaj pa na bus. Transport je edina stvar v Hong Kongu, ki je zares poceni. Tako metro kot busi, še najčenejši so pa trajekti. In še nakaj posebnega so, sploh za nas, ki nismo navajeni te vrste prevoza v vsakdanu.

Naporno je bilo najti sobo. Sobe so grozno majhne, skoraj zanemarjene in še te, ta poceni, so drage. Sva šla takoj z metroja ven v en lokal na kavo (in še težko sva ga najdla!). Najprej sem jaz počakala tam s prtljago in je šel Gregor na obhod po "hostlih", potem sva se pa zamenjala. Me je kar minilo, ko se je vrnil in rekel, da je vse drago, pa še polno za povrhu. Večina ta poceni prenočišc je v dveh sosednjih stavbah z okoli 16 nadstropji. Že kako se lotiti obhoda,  je bil projekt. Nič, z dvigalom do vrha in peš navzdol. Visoke cene za sobe so bile še vedno zaradi kitajskega novega leta. Še vedno so bili vsi v pričakovanju navala Kitajcev, ki se jim prazniki iztečejo ravno na dan najinega leta v Manilo. Sem se zdilala za eno res majhno sobo, brez okna, in večina je takih, le z ventilatorjem in klimo, in s kopalnico za 2 noči. V sobi pa francoska postelja, toliko dvignjena, da gre spod prtljaga in ravno toliko prostora, da se vrata odprejo na noter + še 1 m2 in kopalnica. Kopalnica z WCjem in tušem pa toliko velika, da je Gregor hitro ugotovil, da se tuširaš najbrž tako, da sediš na WCju:) Že v Yangsuo je bila podobna kopalnica, le da je bil tam se čučovec in je bilo treba paziti, da si še noge ne polomiš pri tuširanju, če pomotoma stopiš vanj:) Sobe so se nasploh manjšale s približevanjem Hong Kongu. Upam, da Filipinske bodo spet zračnejše!
 

Najin let na Filipine je bil polnočni. Letališče je na otoku Lantao, do koder prideš z Airport express vlakom, ki bo zaradi najinega tokratnega šparovnega budgeta počakal na drugo priložnost, ali z busom za 3 evre. Zaradi slabega vremena nisva šla z gondolo do sedečega bude. Vidljivost v Hong Kongu je menda ves čas bolj meglena, zaradi smoga, ta dan je bilo pa še oblačno in vetrovno. Sva pa prvič, od Sape v Vietnamu, slekla spodnje dolge gate!! Kar olajšanje, čeprav ravno poleten pa tudi Hong Kong ni bil. Domačini kar zmajujejo z glavami in ponavljajo cold, cold... Tudi tukaj so nama prinesli dodatno odejo:)  Kupiš pa tukaj lahko res vse. Še najlažje "copy watch", ki jih ponujajo na vsakem vogalu po trije.

Takole. Lep pozdrav z Letališča v Hong Kongu! Kupiš kavo in zraven proti depozitu dobiš v uporabo miško in srfaš.

Monika

Yangshuo

Iz Lijianga sva šla spet na nočni bus do Kunminga. Vlak je bil od tu logistično malo bolj zakompliciran. Težko bi rekla, da je bila druga vožnja z nočnim busom kaj udobnejša... Tokrat je bila cesta ok, so bile pa postelje bolj katastrofalne.

Zdaj sva že vedela kam v Kunmingu naju bo zjutraj pripeljal in da lahko ostaneva na busu= spiva dokler se ne zdani. Še malo v mraku sva se odpravila na železnisko postajo in si kupila karti za Guilin zvečer. Naju je bilo strah kako bo s prostimi mesti, ker naj bi bili vlaki v času kitajskega novega leta ful razprodani, a je bil prazen! No, malo sva upala da bo tako,da ta večer večina ze praznuje z domacimi in niso na poti. Sva imela ves kupe zase:) Udobno, da le kaj. Kitajsko novoleto, leto podgane, se je letos začelo 7. februarja. In tokrat sva ze vedela, da si morava nabaviti instant juho z nudlji, čaj sva imela pa že od prej, celo dve vrsti: zeleni in vrtnični. Na vlaku je namreč v vsakem kupejo termos steklenica in neomejeno vroče vode. In ker je tokratna vožnja trajala okoli 17 ur, sva si skuhala večerjo in še kosilo.

V Kunmingu se je že takoj zjutraj prikazalo sonce. Midva sva se takoj po nakupu karte, oddaji prtljage v garderobo in zajtrku, vsedla na bus za Shilin. Voznja do Kamnitega gozda je trajala slabi dve uri, vreme se je pa iz km v km bolj kisalo. V Shilin sva prisla ob 11h in je že nekoliko rosilo. Pa nama tam še takoj razložijo, da je vstopnica skoraj 15 evrov in da danes zadnji bus nazaj za KM odpelje ob 13h!! Nama je pa vse dol padlo. Da dava 30 evrov za slabi 2 uri norenja po parku (ki je "od zunaj" spominjal na Kapadokijo) v skoraj najbolj groznem vremenu kar bi moglo biti? Nak, sva se odločila, to pa tudi ne, bova že še prišla. Itak naju že čaka še Tiger Leaping Gorge in Shangri la, zdaj imava pa še tretjo točko na spisku. In sva se odpeljala nazaj v sončni KM. Z železniške postaje v Guilinu sva šla kar direkt v

Yangshuo. Tako presneto je bilo mrzlo in še hostli ful dragi, da sva se odločila iti en dan prej kot je bilo planirano v Hong Kong - v upanju, da bo na morju sonce in topleje:)

Guilin nama je prvič postregel s praznično gnečo, oziroma bolj kot z gnečo, sprazničnimi cenami. Vlak za Shenzen, na meji s H. Kongom je bil že za 4 dni vnaprej razprodan. Kasneje sva v Yangshuo kupila karti za bus, ki si ga tako nisva več želela, in še to za 50% več kot je običajna cena.

In cene hostlov in penzjonov v Yangshuo so tudi kar poskočile. Midva sva prišla na 1. dan novega leta ali Spring Festivala, kot imenujejo te praznike in cene sob za naslednjih par dni, ko so se nadejali več in več turistov, so kar rastle! Na koncu se je pa izkazalo, da turistov sploh ni prišlo toliko kot so jih pričakovali. Zaradi snega in težav z ledom o katerih ste vi poslušali na slovenskih TV. O teh težavah nisva vedela kaj dosti dokler naju niste od doma začeli spraševati o tem, potem sva pa malo bolj

spremljala poročila, no, bolj gledala posnetke in toliko razvozlala pismenke, da sva ugotovila s katerih krajev poročajo.. Počasi ratujeva eksperta za 

kitajščino:) Ne, ne, se ni za bati...

No, ko sva se končno nastanila v majhno in ledeno mrzlo sobo, kjer sva zvečer razvlekla spalki in prosila še za dodaten kovter, sva šla po mestu. Peš po glavni ulici, poiskat ogrevano restavracijo, na večerjo in na pivo.

Nasledni dan pa na kolo. Sva naredila čez 40 km po okoliških vaseh, med riževimi polji in apnenčasitimi stolpi ki so posejani naokoli. Zanimive kraške tvorbe. Ogromno je možnosti za skalno plezanje. Me je mikalo, ampak trenutne temperature res niso bile primerne. Zimske čist in skale še bolj premražene kot sem bila jaz. Še na kolesu se nisva dosti ogrela.

Novo jutro nama je postreglo z dolgim dnevom in 20 km trekom ob Li reki, tam nama je bilo pa toplo:) In lepo! Kako krasno mora biti šele v soncu - si kar težko predstavljam. Zjutraj sva šla z busom do izhodiščne tocke, tam za zajtrk pojedla bovlo juhe z nudeljci, plačala neke vrsto vstopnico, ki je poleg treka omogočala tudi prečkanje reke s čolni in gremo! Celotna pot je potekala vzdolz reke, vmes je bilo v vaseh mogoče spiti čaj ali Koka kolo in kaj prigrizniti. Trek se konča v Singpingu, blizu mesta, katerega posnetek je na bankovcu za 20 juanov. Sva vedela, da naj bi bilo to mesto nekje na poti in ko so tam kar naenkrat vsi skakali naokoli s temi bankovci, nama je bilo hitro jasno kje sva. Še do avtobusne postaje sva morala najti in nazaj v Yangshuo na sladko kislo svinjino, riž in pico:) Nama že malo paše bolj domača hrana:)   

  Tretji dan je bil spet kolesarski. Sva se zapeljala do znamenitega Moon hilla se nekoliko prešvicala po kamnitih stopnicah do vrha in med potjo vztrajno zavračala ponudbe starih ženic,ki so prodajale pijačo in razglednice. Na najin "no" so one vztrajno ponavljale "ok, later":)  

 

Po večerji sva šla še zadnjič v "najin" lokal na pivo in pomfri. Že spodnji štuk imajo lepo ogrevan, zgoraj pa fotelje in kurijo v kaminu! Kar luksuz za posedanje in sproščeno branje. Po sobah je bilo zadnje čase to skoraj nemogoče. Vsak prstek, ki je gledal izpod odeje je bil totalno leden... Jaz sploh ne najdem "udobne" priložnosti za pisanje dnevnika.  
 

Ob pol 9h zvečer po bus za Shenzen. Sva imela eno posteljo na sredini in drugo pri oknu. Še dobro, da so prehodi tako ozki, da sva lahko vsak na eno slušalko poslusala MP3 preden sva zaspala. Na tem busu je bil pa spet poseben ritual: že takoj na vratih je vsak dobil vrecko, za čevlje, ki jih je bilo treba sezuti že tam. Na postaji za WC je bilo treba s čevlji v vrečki do vrat in jih tam obuti, nazaj spet v vrečko in vrečko s čevlji v predalček pod povštrom:) Vsakič se nekaj novega naučiva. Pripasala sva se pa to pot že takoj na začetku:)

Lep pozdrav in se oglasim kaj iz Hong Konga!

Lijiang

Dali sva zapustila v dežju in vetru. Kolesarjenje okoli jezera je odpadlo. Ponoči me je bilo groza, da nama bo s terase na vrhu hotelčka odpihnilo oprano žehto. Celo pobrat sem jo šla sredi noči, a so bila vrata za na teraso zaklenjena.

 
No, večje škode ni bilo zjutraj, le nekaj kosov oblačil je ležalo po tleh.

Sem povedala, da so v tem kraju zgleda zadnji hit kopalnice s steklenimi stenami? Ja, tako, moderno sva imela tudi midva, a tuširala se v tem mrazu in ob mlačni vodi nisva... No, jaz se nisem. Da sva dopoldan prišla na bus za Lijiang, 4 ure vožnje proti severu, naju je pošteno namočilo. Iskala sva ga kot nora, potem je on našel naju: Lijiang, je vpila sprevodnica skozi okno busa, ki je počasi ustavljal. 

Na busu je moj sosed celo pot  zagnano kašljal in bil očitno zelo bolan. Že takoj sem rekla, da me bo sigurno s kako gripo okužil in čez dva dni sem res zbolela. Kar iznenada, sredi popoldneva me je začelo prsakasti po grlu, začela sem kašljati, ponoči me je pa še vročina napadla. Ko bi bila vsaj tista prava, zunaj, z neba... Sem za tri dni resno obležala. Pojedla pa tablet za par let nazaj in naprej, da bi le bilo hitro ok. Tako zelo sem si želela na trek skozi kanjon skakajočega tigra, a bo, žal, počakal na drugič. Še gazdarica, kjer sva stanovala in ni znala niti besedice angleško, me je hodila gledat in mi nosila neke kitajske tablete za nižanje telesne temperature in za blažitev kašlja.  Vsaj mislim, da je bilo to. 

Gregor je medtem dobro raziskal mesto in mi nosil hrano v posteljo;). To se, pač, tudi ne dogaja vsak dan...

Lijiang sva imela vse dni v soncu in užitek se je bilo sprehajati po kamnitih uličicah,  posedati na klopicah in se nastavljati sončnim žarkom ter zreti v bližnje 5 tisočake prekrite s snegom. 

Fletno staro mestno jedro so pred nekaj leti, po potresu, skoraj na novo pozidali, in skoraj v celoti je posvečeno nam, turistom. Vse polno je trgovinic s spominki, restavracij, barov in hotelčkov. In spet se da vse zmenit v angleščini:) Mesto pa pravljično. Polno kanalov in kamnitih in lesenih mostičkov, strehe hiš so vse tako... tradicionalno kitajske.

Lep pozdrav, 
Monika

Dali

Iz vlaaaažne in hhhhladne Sape v Vietnamu, naju je pot vodila naprej proti Kitajski. Najprej je bilo treba z enim busom do meje, peš čez mejo in na Kitajski strani na nočni avtobus za Kunming.

V Sapi so ponujali nakup vozovnic za avtobus za Kunming za 22 USD, potem pa že za 32 USD, ker naj bi se cena zvišala zaradi kitajskega novega leta, ki letos nastopi 7. februarja. Midva sva po pripovedovanjih popotnikov, ki so prišli s kitajske smeri pričakovala ceno okoli 10 EUR. Že skoraj oba Gorenjca, sva se odločila, da tvegava in greva kakšno uro prej čez mejo in tam kupiva karti na postaji. In res je bilo tako, nobenih predprazničnih zvišanj cen.

Moja neučakanost po krstni vožnji z busom spalnikom se je že po prvih kilometrih spremenila v nekakžen obup. Pa ne toliko zaradi busa kot zaradi ceste. Postelje na avtobusu so bile kar ok, cesta pa tako luknjasta, da nas- no, naju je- kar odbijalo v strop. Postelje so v dveh nadstropjih in midva sva bila na zgornjih, čisto na repu avtobusa, kjer se tresljaji še najbolj občutijo. Ravno, ko sva malo zaspala smo poskocili in- hop- Gregorju je na celu hitro zrasla buška. Potem sva stuhtala, da so pod "modroci" varnostni pasovi in sva se močno pripasala čez prsni koš. Poskakovali smo se vedno, a vsaj v miru sva zaspala, ker sva vedela, da daleč naju ne bo odneslo:) Je kar odleglo, ko smo zjutraj prispeli v Kunming.

Na kitajski meji so pa carinike od vse najine prtljage zanimale le knjige. V bistvu sva to nekako pričakovala, čeprav ne v takem obsegu. Lonely Planet China, popotniški vodnik z osnovnimi info, namreč Tajvana ne označuje kot del Kitajske in na meji vse te vodnike zaplenijo. Najinega sva sicer, po lepi navadi imela po šolsko zavitega v francoske reklame, kar se je pa izkazalo za premalo. Moža postave sta namreč vsako knjigo, ki sem jo prav počasi privlekla na plano in upala, da za mano kmalu pride Gregor, da ga vprašam za nasvet: pokazati ali ne, prav pazljivo prelistala. Ko sva to dojela, sva LP China lepo pustila v nahrbtniku in upala, da ga ne bosta lastnoročno prebrskala. In ga nista. Knjigo sva prešvercala! Gregorju sta pa zaplenila slovensko izdajo Plajboja, ki sem mu jo prinesla od doma. Eden jo je prijel v roke in rekel: this is forbidden in China in jo vzel. Takoj v mestu pa na tržnici porno kasete:) No, pa zdaj, ko sva v paru, to res ne bo taka tragedija:)

Kunming je bil ravno po nevihti in v delno sončnem vremenu sva ga uživala dva dni. S prvimi osvojenimi kitajskimi besedami, malo pomešanimi z angleščino in listkom in svinčnikom, sva uspela kupiti karti za nočni vlak v Dali! Voznja z vlakom je bila pa nobel! Meni spet nekaj novega: vlak v dveh nadstropjih.

Dali leži na 2000m. Mraz! Okoliški vrhovi, visoki celo nad 4000m so zasneženi in veter nosi sneg tudi v mesto. Staro mestno jedro Dali-ja sva danes prehodila predvsem z namenom, da si kupiva tople rokavice, da bova šla jutri lažje na kolesarski izlet okoli jezera. Menda je blizu 60km.

Prvi vtis: mesto spominja na Tibet. In kaj ne bi, ko je ta del Junana v bistvu nekaka predsoba Tibeta. Ljudje so prijazni, edino hrana je piiikaaantna. Pečena svinjska rebrca, koščke piščanca z arašidi in tofu v omaki sva se že naučila naročiti po kitajsko, riž pa pride zraven. Zelenjava na razne načine se je do sedaj izkazala za pikantno, kar močno pikantno. Angleško se pa zelo težko kaj zmeniva. WC najdeva po kitajsko, pozdraviva in zahvaliva se pa tudi. Besede so pa meni/nama tako zakomplicirane, da se vec kot 2 na dan skoraj ne uspem zapomniti:) Še številke bi se morala naučiti... Pa še marsikaj.

No, jutri akcija s kolesi, malo peš, potem pa naprej v še višji Lijiang, kjer naj bi pa menda že pošteno snežilo... Tukaj bolj prši. Doma si pa želite zime, kaj. No, menda da celo bo konec tedna? Midva sva se pa tudi že navadila na nizke temperature. Zdaj, ko sva opremljena z zimsko opremo, naju že skoraj ne motijo. Ko zares zapiha se malo spogledava, skomigneva z rameni, nasmehniva drug drugemu in čez kapo potegneva se kapuco, pa gre:) Se bova grela na Filipinih:)

Lep pozdrav, Monika