sreda, 30. december 2009

Miklavž, Božiček, Dedek Mraz...

Poleg tega, da je december veseli, je tudi zapravljiv in hkrati še mesec daril. Miklavž mi je prinesel Salzburg, Dedek Mraz novo torbico in zdaj čakam še Božička, če se me mogoče usmili z novo puhovko, tako, lepo, rdečo:-).
 
Pa bog si ga vedi, če jo bom tole zimo sploh še potrebovala... Da nisem najhladnejše dneve v hribih za tole zimo že preživela? Da ne bi bilo namesto puhovke boljše darilo nov nahrbtnik? Ma ne, saj stari bo že še zdržal do naslednjega Božička, najbrž še dlje.... Mogoče jih v ProMontani celo že prej spet piči, da naredijo akcijo 50% off. Letošnjo sem zamudila. Broke kot vedno, ko so akcije ali  razprodaje... A nič hudega, ker itak se mi v tisto gužvo po trgovinah ponavadi ne da. Če že, se največkrat zgodi, da vstopim, ko  se evforija prvih dni razprodaj že poleže. In takrat, ne da ni več dolgih vrst pred kabinami, tudi za probat ponavadi ni nič več. Še sreča, da si vsega še ne upam naročiti po netu, ker potem bi, lepo v miru, nakupovala "iz naslonjača" in bi znala biti broke celo leto;-)

četrtek, 17. december 2009

Ročno delo

Skrajni cajt je že bil, da sem se lotila izdelave novoletnih voščilnic. Ves potrebni material sem zadnje 3 tedne vozila s sabo na relaciji Lesce-Ljubljana, z upanjem, da kakšen večer najdem čas za izdelavo.. Pa ni šlo, do včeraj zvečer...


Ideje kako bodo voščilnice izgledale nisem imela.. Nikoli je nimam, pa potem vedno nekaj uspem skupaj spacati. No, ne smem reči spacati, ker se mi nikoli ne zdijo spackane, ampak so mi večinoma zelo všeč in sem ponosna nanje;) Tudi tokrat.

Začela sem z rdečimi. Ravno so mi zalaufale, ko jih je zmanjkalo in hitro mi je postalo žal, da nisem naročila samo rdečih voščilnic. V koraku z moderno tehnologijo in pomanjkanjem časa sem si namreč  letos ves potreben material naročila preko spleta. In ko sem se lotila rumenih in oranžnih, mi je bilo takoj jasno, da sem površno naročila dodatke za izdelavo.Ko sem za trenutek  obsedela in razmišljala kako naj jih zapolnim, sem se spomnila starih zalog barvne lepenke na vrhu omare s knjigami. Hopa hop sem zlezla gor in v trenutku je bila kuhinja prekrita z raznobarvnimi polami papirja. Hitro so se našle nove kombinacije. Prav tako za zelene in modre. In prav slednje so mi bile na koncu najlepše...

Pri par vrstah bleščič, me je veselje do dela z njimi minilo že ob odprtju prve škatlice, ko se jih je , skoraj pol, usulo po tleh. In kuhinja se je v trenutku zasijala kot ganz nova...

In čeprav sem se zelo zelo potrudila in s sesalcem kar nekaj časa drgnila tla, mislim, da se zna kuhinja bleščati še tja v novo leto:)

Zdaj jih moram samo še spisati in še pravočasno odposlati... 

Pa srečno novo leto!


petek, 11. december 2009

Salzburg

Salzburg, ki nam večini najbrž kot prvo asociacijo navrže Mozarta, med drugimi slovi tudi kot ljubko mesto, polno baročne arhitekture. Pa moram priznati, da decemberski obisk mi je z neštetimi božički, stojnicami in lučkami, deloval predvsem prednovoletno, že povsem praznično.

Kulturno zgodovinskega in arhitekturnega utripa mesta tokrat, navkljub interesu, nisem niti približno uspela začutiti. Od vsepovsod so zvenele božične pesmi, neštete stojnice s hrano, pijačo, z novoletnimi okraski, nakitom, oblačili in seveda..... z Mozart kuglami, pa so ta občutek samo še dopolnjevale. Bile so natančno postavljene po vseh trgih in so, skupaj z ogromnimi osvetljenimi smrekami, še posebej zvečer, nekako celo onemogočale pogled na kulturno zgodovinske  spomenike. Pa nič zato... Glede na hladno vreme, ki je poleg dežja postreglo še z nekaj snežinkami, je res še najbolj dobro del kozarček kuhanega vina in pečen krompir z nadevom.
Ljudi pa... noro! Avtobusni turizem očitno kar cveti. Se mi je zdelo, da me truma ljudi kar sama nosi po ulicah starega mestnega jedra in če sem hotela zaviti po svoje, se nagledati mamljivih izložb, sem dejansko morala "izstopiti" iz te hodeče množice. In zdelo se je, da smo vsi na ulicah, da izložbe niso zadosti vabljive, ker trgovine so bile glede na trume mimoidočih pretežno prazne.

In če se zadnje čase nekoliko bolj trudim in prakticiram nemščino, se je tukaj, skoraj na vsakem koraku izkazalo, da rek "govori srpski, da te ceo svet razume" zares drži:) In vedno dobro dene, ko se izkaže, da znanje tujih jezikov na vsakem  olajša komunikacijo, potovanja... in da občutek domačnosti;)

Lep in živahen je bil praznični Salzburg, še polepšale so ga pa izkušnje s prijaznimi meščani.

sobota, 28. november 2009

Nude

Bilo je res odlično. Klub klubov v Studiu 14. Nude in Andrej , ki je res zakon, čeprav tokrat ni imel veliko možnosti za duhovite izjave in komentarje, ki jih napove, predstavi in pozdravi nas, ne prevelike množice poslušalcev . Ura in pol starih in novih komadov na ful in za po vrhu, izven etra [fak, kurac, pi...], še nagrada za našo podporo in navdušenje nad dogodkom.
A kaj, ko je vsega lepega vedno prehitro konec... izhod je tamle... no, se nadaljuje na drugi lokaciji....

sreda, 04. november 2009

Splača se...

Splača se teči maraton... Če te med samim tekom obletavajo nevzpodbudne misli zakaj si si to nakopal, zakaj je sploh potreben nekaj urni tek, zakaj se kilometri na obcestnih oznakah tako počasi premikajo, zakaj ni več postaj s hrani in pijačo, te na cilju vsekakor spreletijo občutki sreče in veselja, da ti je uspelo. Dobiš lepo medaljo, ob dvigu štartne številke pa že vrečko z darili v stilu maratona.

In danes, še ne 2 tedna po maratonu, ko sem že povsem pozabila na vse maratonske tegobe, me preseneti debela kuverta v poštnem nabiralniku. Majica. In v dopisu piše "pošiljamo vam majico, ki vam pripada po uspešnem maratonu".
No, majica je XL... in upam, da mi nikoli  ne bo prav, me je pa vseeno razveselila. In zdaj vsaj vem od kod folku majice s podobnimi napisi na hrbtni strani. Sem se že spraševala, če si jih sami potiskajo...

nedelja, 01. november 2009

Prazniki...

Pester je bil tale vikend... En velik praznični kolaž.... Dan reformacije, dan vačevanja, noč čarovnic in dan spomina mrtve.  

Da je dan reformacije preko Trubarja povezan s prvo slovensko knjigo in prvo omembo imena Slovenec večinoma kar pozabimo, še posebej, če nam praznik, tako kot letos, pade na že tako ali tako dela prost dan, soboto. Sobota je postregla s soncem in toplo popoldne je bilo kot nalašč za izdelovanje nasmejanih buč, s katerimi smo na predvečer vseh svetih, preganjali čarovnice… In če nimamo varčevalnih računov z visokimi vsotami denarja, potem nas je večina najbrž najbolj uživala v vsem kar je bilo te dni povezanega z nočjo čarovnic. Noč čarovnic je očarljiva mešanica kultur in stoletij: mešanica keltskega novega leta, romanskega praznika boginje sadnega drevja in sadja, Pomone in krščanskega praznika vseh svetih....

Tradicionalno srednjeveško preganjanje čarovnic se je v našem koncu s prvo temo začelo odvijati na Blejskem gradu, kjer so jih kar nekaj polovili in zažgali. Seveda so v predstavi najbolj uživali otroci… Mi pa potem, na toplem, ob nasmejanih bučah, z grickanjem bučnih semen in zalivanjem le teh z bučnim oljem… no, pač, s čimerkoli je že vsakemu sedlo... Da dan posvečen dušam umrlih in množično obiskovanje grobov in trošenje cekinčkov za rožne aranžmaje in cele  ograbke sveč ni moj dan, in najbrž še marsikoga drugega, najbrž ni treba posebej omenjati… Najbrž imam tudi srečo, da imam vse bližnje in ljube zaenkrat še ob sebi…

Pa vendar, tudi k tistim, ki jih nimam več, z velikoveč radosti pridem na obisk kar tako, s svečko ali brez, še najraje pa poleti s šopkom travniških cvetlic… Čeprav sem že pomislila, da bi, po precej letih, šla danes vendarle na pokopališče, da mogoče srečam koga, ki ga že dolgo nisem videla, ker konec koncev, to je tudi družabni dogodek, sem spomin na mrtve in predvsem žive obujala v popoldanskem izletu na Sv. Petra. Tudi tam sem srečala nekaj sorodnih duš in še v miru smo se na ves glas krohotali…               

ponedeljek, 26. oktober 2009

14. ljubljanski maraton

Je Andrej na svojem blogu spet lepo opisal potek, vzdušje in občutke malega ljubljanskega maratona.

Naslednji krog, po isti trasi, ki je vodil v cilj 42 km teka, je bil pa nekoliko manj zabaven:) Vsaj meni. Ko me je Andrej prehitel, medtem, ko sem mogla nujno počepnit na obcestnem parkirišču in ga nisem več ujela, in je Sandra, s super tempom, zavila v cilj, bi najraje šla kar za njo... Pa mi je sestrica vzpodbudno namignila, da odstopim še vedno lahko, če se zares izkaže potreba po tem:) Hvala, Sandra! Ker sama sem zadnjih nekaj km prvega kroga premišljevala, da se mi enostavno ne da in da najbrž ne bom zmogla in kar imam las na glavi mi je bilo žal, da se nisem prijavila na mali maraton...

Poleg krčov, ki so se mi začeli pojavljati v mečih že nekje po 27 km, je bilo tudi vzpodbude ob progi veliko manj, skoraj nič (no, Maja in Jaka sta še ploskala in navijala) in nepregledna množica tekačev prvega kroga se je tudi že močno razredčila. Razveselila me je Petra, ki mi je s Tajo v vozičku prišla nasproti in sem imela priliko, da sem z razlogom upočasnila korak in malo poklepetala, potem pa spet dalje... Naslednjič si bom, vsaj za drugi krog, vzela nekaj dobre muzike, da bo lažje vzdrževati tempo in ne bo časa premišljevati o nepotrebnih stvareh in kako daleč je še;)

Ko sem enkrat prišla v "ciljno ravnino", ponovno na Dunajsko in je bilo treba že dobro napenjati oči naprej in nazaj, če sem hotela uzreti še kakšnega mučenika ali mučenico, tako smo se že razredčili, bi šla najraje na mestni avtobus do parlamenta, a kaj, ko je bila Dunajska zaprta za ves promet....

Tudi želodček je bil že utrujen in mu, kljub neznosni žeji, ki sem jo čutila že od Tehnološkega parka naprej (pazi, to je bil 25 km) ni pasala nobena hrana in niti pijača.

V cilju je ob mojem poznem prihodu pijača in hrana že skoraj pošla, še vedno je bila pa tam Karin, ki je čuvala moje ključe in Samo. Samo si je vzel čas in mi zmasiral noge in medtem, ko sem ležala na neudobni leseni klopi in uživala v masaži, sem razmišljala, da je od angelov poslan. Hvala, se mi zdi, da je bila masaža več kot dobra, ker danes brez težav šibam po stopnicah:)

Kosilo z Brigito&družbo sem zamudila, sem pa ravno še ujela prevoz do doma s Passatom:) Potem pa dolga vroča kopel in vsemogoče žaube na noge...

Za naslednji tak podvig, bo potrebnih precej več kilometrov treninga...

Je bilo pa, tako kot še na vsakem teku, super vzdušje, zabavna družba, precej poznanih na poti in ob poti. In če sem med tekom razmišljala, da je to moj zadnji maraton, da se bom udeleževala le še malih maratonov, danes mislim že drugče:) Čas tokrat res nisem imela dober ampak sem si rekla, da tokrat je štela razdalja!

Lp, Monika

torek, 20. oktober 2009

Berlin

Pa smo šli... Iz Ljubljane v Portorož.... Ah, kaj ga pa biksam! Berlin  je bil naš končni cilj. 1000 km v enem kosu nam je bil prevelik zalogaj, zato smo s krajšimi in daljšimi postanki potrebovali dva dni za pot.

Spotoma smo se sprehodili skozi Naumburg, kjer je svoja zgodnja in pozna leta preživel nemški filozof in klasični filolog Friedrich Nietzche in Leipzig in se seveda že tja grede ustavili še po nujnih nakupih v Ikei...

Berlin, ki leži ob rekah Spree in Havel, me je očaral na prvi pogled. Čeprav nas je pričakal deževen, to ni bila ovira za takojšnje odkrivanje znamenitosti.
Potsdam trg je postregel  s steklenimi fasadami nebotičnikov in ostanki berlinskega zidu, ki je 28 let ločeval kapitačizem in komunizem, demokracijo in diktaturo, vzhodni in zahodni Berlin, ki je bil kot otok v vzhodni Nemčiji... V Berlin smo prišlai tik pred praznovanjem dvajsete obletnice padca znamenitega, 160 kilometrskega zidu, vendar nismo začutila kakšnih posebnih čustev v zraku. Veliko zahodnih Nemcev naj bi menda celo obžalovalo, da zidu ni več, nedvomno pa se je s padcem zidu odprlo okno v svet vzhodno nemškemu prebivalstvu, ki se je v trumah selilo na zahod, predvsem s trebuhom za kruhom in boljšim standardom. Za večino obiskovalcev je center dogajanja okrožje Mitte, v nekdanjem ruskem sektorju. Takoj za zidom se ob Berlinu seveda najprej spomnimo Brandenburških vrat, ki jih krasi antična vprega z boginjo miru. Od tu, se v eno smer, skozi Tiergarten park, je  proti Stebru zmage razteza Strasse des 17. Juni, proti vzhodu pa mogočna Unter den Linden. 20 let po združitvi, se v vzhodnem delu še vidijo ostanki starih in sesutih stavb, še več pa oko zazna novih, pred kratkim zgrajenih, modernih objektov.

Mogočen Tirgarten park, s svojim dokaj naravnim videzom skoraj da občutek, da si nekje na podeželju in ne v velemestu. Raj za tekače in sprehajalce in skoraj da ne tudi za kolesarje.

Seveda mi v parih dneh še zdaleč ni uspelo podrobneje osi gledati berlinskih znamenitosti, galerij in muzejev, je bil pa obisk super za prvi vtis in orientacijo.
Če se mi je do danes zdelo, da je Pariz mesto, ki ima dušo, ki jo je z lahkoto vzljubiti in kjer bi lahko živela, se mu je Berlin postavil močno ob bok. 

Se še vrnem;)