nedelja, 22. julij 2012

Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt

Lep teden je bil in s petkovo pico v prijetni družbi se je zdel več kot super. Vmes me je zmotilo nekaj telefonov, da sem se sproti zmenila še za sobotno plezanje v prijetni družbi. Kam in kdaj gremo je bila rahla dilema. Ker sem vedela, da bom pozna in mi ne bo do zgodnjega vstajanja in vožnje do Logarske, sem potegnila z Nejcem in smo šli v Celovško špico v smer Kaminreihe !

Zdel se je super dan. Vmes smo še naumili, da gremo po turi še na Klemenovo in Sabinino žurko. V bistvu bi bil to vikend, ali vsaj sobota s Cvetko in Benotom, ki sta pa obisk zadnji trenutek odpovedala.

Na dostopu sem mizarju, ki mi je prišel montirati vrata v kopalnico, še poslala sms kje bo našel ključ od mojega stanovanja in odmislila ostale dnevne zadeve.
Matevž je plezal prvi. Smer se že na začetku ni zdela nek višek lepote, ampak taki hribi pač so, včasih tudi precej naloženi. Na drugem štantu z Matevžem udobno sediva, ko kar naenkrat zavpije "pazi!". Pogledam gor in še zadnji trenutek odskočim in se naslonim tesno k steni. Kamenje. Skale. Ne, cel podor je bil v zraku. Nejc sprašuje, če sva ok, Matevž potrdi. Bila sva živa, rahlo prestrašena. Matevž še ni vedel za mojo roko, ki je mrtvo zabingljala in sem v trenutku pomislila, da mi bo padla dol. Jo primem, se me še drži, a boli. Pokrčim jo in končno povem Matevžu, da roka ni v redu, da je polomljena kar nisem upala na glas povedati. Očitno se je ena skala razletela nekje za menoj in se je od stene odbil del v mojo nadlakt. Nadlaht je bila udarjena od zadaj, na srečo nisem videla krvi :) 

Matevž zavpije Nejcu, da nisem ok, uspem mu še povedati, da bom skupaj padla in svet se mi je za nekaj trenutkov ustavil. Ko sem se začela prebujati, mi fanta držita glavo, slišim, da urejata abzajl in ko sem končno lahko spet spregovorila prosim, če lahko pokličemo helikopter, abzajlati ne morem. Pomirita me, da ni signala in da gre Matevž dol. Tekel je do Celovčke koče, kjer so iz koče poklicali 112. Prišla sta 2 helikopterja, policaji in reševalci. Na vitlu so me odpeljali do planote pred kočo, dali v nosila, namestili infuzijo s protibolečinsko terapijo, policaj je vse pofotkal, si zapisal vsa podate in povejo mi, da imamo še 10 minutni polet do Celovca. Tam je že čakala ekipa, RTG, zlom nadlahti, potrebna je operacija. Pokličem še sestrico, da ji povem kje sem, kaj se je zgodilo. Odložim, zazvoni še Mojca, ki je želela vedeti kako sem in jo prestrašim s polomljeno roko.

V eni uri sem že spala. Po 3 urah operacije se zbudim v pooperativni sobi, s pozdravom slovensko govorečega tehnika. Telefona nimam pri sebi, dobila sem ga šele proti jutru, a sem okoli 21h uspela poslat Sandri mejl, da sem ok. Po dveh dnevih so mi ostranili longeto, vedela sem že prej, da prstov ne čutim kot bi jih morala. Šok nastopi, ko ne morem kontrolirati roke od komolca naprej. Ne uboga. Pareza nervusa radialisa je to, mi poovejo in me hkrati potolažijo, da pri operaciji ni bil videti poškodovan in da bo ok. Z nekaj baje in precej časa. K meni v naslednjih dnevih prihajata fizioterapevtka in ergo terapevtka, ki mi naredi posebno opornico, ki mi stabilizira zapestje in me za podporno terapijo potekpa s kinezijo trakovi.

Vsak dan se veselim smsov, še bolj obiskov. Po treh dneh se preoblečem v svojo obleko in se ob sončnih popoldnevih lahko svobodno sprehajam v okolici klinike in s kjigo posedam v bližnjem parku.

Mateja, Matjaž in Urh so prišli pome. Mateja je prevzela zdravniško oskrbo. Nabavili smo še nekaj zdravil za hitrejše manjšanje otekline in hitrejše celjenje kosti, pa skozi Karavanke domov.

Popoldnski petek je bil v stilu telefonskih pogovor, da sem ok, obiskov in še posebne osebne masaže.

Lepo je biti doma, med svojimi.

Nekaj tedenska pavza bo izziv za še stare dolgove, obveznosti in seveda za piljenje nemščine. To je zdaj glavni projekt. Za začetek Bild der Frau, potem pa Meilensteine der Geschichte vom Pharaonenstaat bis heute, da o Valvazorju sploh ne govorim...

****
It was a great week, and with Friday evening`s pizza in a good company seemed more than awesome. In meantime I agreed with Nejc an Matevž to go climbing with them to Celovškašpica next morning.

Seemed to be a great day. Matevž was leading the rope. The route didn`t seem to be the height off a beauty but that`s how our mountains are, sometimes a bit loaded and far from a compact rock. Matevž in I were at the very comfortable second anchor while Nejc was still climbing behind. Suddenly Matevž sreamed to watch out and when I looked up I saw a huge rock and stones falling down. We leant to a wall. There was a huge rockfall. Nejc was asking if we are ok and Matevž confirmed. We all looked ok and were alive. In next seconds I told Matevž my arm hurts and I was sure it is broken. I managed to tell him I am to faint away and then the world for me stopped for a while. When I was awakening they were holding my head and arranging ropes for an abseil. I knew I can not do it but I didn`t have power to tell them this yet. Well, at the end only Matevž abseiled down and run to the hut as there was no mobile coverage to call the rescuers from the wall or valley below. The chopper needed about 7 minutes after 112 was called. They came to get me out of a route on the winch. Took me to the plateau in front of a nearest mountain cottage, placed me into a stretcher, placed in an infusion and painkillers, fixed my arm with a bandage and after I answered some questions to the cup we had a 10 minutes flight to Klinikum Klagenfurt. A team was waiting for me. X-rays showed an upper arm open fracture. A surgery was urgent. I called my sis to tell her briefly what happened. In an hour I was ready for a three hours surgery. It was great to woke up an a postoperative room with an Slovene speaking technician. I didn`t get my phone back till next early morning, but he helped me to send an email to Sandra to tell her I am fine. After two days plaster was removed. I felt before I do not feel my fingers as normal and I was shocked when I couldn`t control my arm from the elbow to the fingers. It doesn`t follow my commands. Paresis nervus radialis I was explained and also told it will recover in next few weeks. In next  days at the hospital I had therapies with physiotherapist and ergotherapist. The ergotherapist made me a special brace to stabilized my wrist and and I got k-taping therapy to reduce the swelling.

Everyday I was glad of friends text messages, phone calls and specially visits. After three days in bed and no shower Sandra helped me with it and helped me to put on my dress. So I finally went out, walked around hospital and enjoyed sunshine on the bench with a book in a nearest park.

Mateja, Matjaž and little Urh came to take me home. Mateja over took my medical care. On the way we bought some homeopathic calcium for faster and better bone healing and C-vit to reduce swelling.
Friday afternoon at home was filled with phone calls, friends visits and even a special personal arm massage.

It`s good to be at home.

A few weeks break might be a challenge for some old debts at my studies and for sure for polishing my German. This is now my main project. First Bild der Frau, then Meilensteine der Geschichte vom Pharaonenstaat bis heute, not to mention Valvasor
and his mideval middeval German texts...

Statistika

Vsake toliko časa pogledam statistiko obiska mojega bloga in  vedno znova me presenetijo obiski iz nekaterih držav.
 
Vem, da nekaj imam obiskovalcev doma, nekaj v ZDA in v Franciji, za ostale bi bilo pa tudi lepo vedeti kdo ste.

****
Time to time I check who are the visitors of my blog. I know I have some followers at home, few in the States and in France, but I wonder who are you, the visitors from China, India, Russia, Germany, Spain, Brasil...

sreda, 4. julij 2012

Spet skupaj na štriku


Pa sva šli zopet z Urško skupaj v hribe! Po plezališčih sva se zadnje leto že kar veliko skupaj potikali, končno pa sva spet skupaj doživeli hribe! Seveda, Vršič s kratkimi dostopi in kratkimi smermi je bil prvi izziv, prva izbira, da e ponovno preveriva, uglasiva.

Brez večjih težav sva prišli čez smer, med sestopom že sanjali o novih podvigih in na Vršiču z veseljem srečali naše fante. Matevž je že med najinim sestopanjem stekel pod steno po Uršin nahrbtnik, potem pa, jasno, h Firerju na analizo.

Uršino kondicijsko stanje sva preverili z dvakratnim tekom po dolini Radovne do Krme, s prečenjem Možov do Palca in zdelo se nama je, da enostavno ni več dvomov za v konkretne stene, za v dolge smeri. Še sama sem začela graditi na frikariji, da ne se bova le lahko tudi skupaj lotili težjih smeri. Bodešče niti niso več tako neplezljive;)

Obeta se super julijski dopust, s frikarijo v zgodnjih jutranjih urah, s turami po naših hribih, računamo na lepo vreme za v Dolomite, jezero pa je super osvežitev po vseh prešvicanih dneh. Z Lojzetom ali brez;)

****
On the same rope with Urša again! We`ve been training together a bit through the last year, but going together to the mountains was kind of a challenge. But we did it. We smoothly climbed over a route on Vršič, where hikes to the wall are not to long. We checked our real condition with a long run through Radovna valley and at the end we both knew we are ready for higher walls and longer routes.

It/s gonna be a great summer with climbing in nearest short sport routs, in our mountains, we are looking for a good weather in Dolomites, and Bled lake is a great refreshment after every kind of sweating.:)