torek, 05. april 2011

In vendar se premika....

... In to kako! Skoraj s preveliko hitrostjo. In počasi verjamem, da se stvari res zgodijo, če si le zadosti močno želiš. Družba, služba, stanovanje... Too good to be true? Ne, kje pa. Dobrota pač ni sirota in nekje se mora obrestovati, kajne;)

Trenutno kar ni časa, za nič. Po drugi strani ga je za vse, samo vsega je toliko, da že sama sebe ustavljam. Jesen se je malenkost vlekla, sploh po poškodbi, zima je postregla s smučarijo, ki je je bilo letos presenetljivo veliko, na smučiščih in tudi po hribih. In če sem si včasih mislila, da en teden sedežnic in smučanja ni zame, sem letos presenetila samo sebe, saj bi en teden z lahkoto raztegnila v dva... In med turno smučarijo so malenkost zapeli tudi cepini. Pomlad je tudi že završala v vsem svojem sijaju in čaka, da se razcveti v popoln cvet. Smuči bodo šle na servis in poletno spanje, kolo se je prebudilo, pretegnilo in že stoji s prvo počeno zračnico letos. In nove superge za letošnjo tekaško sezono ne bodo edini nakup tole pomlad. Do poletja bodo v senci oken, keramike, parketa. In elektiričar bo imel prednost pred vodovodarjem, ta pred malarjem, vmes se bodo podrenali še oknarji. In vsekakor bo čas tudi za posedanja na soncu, za simpatijo, prijatelje, za zaupne čveke in šepetanja s prijateljicami in za ugibanja in mnenja zakaj, kdaj, kako, kdo, a misliš. Pa seveda kakšen hribovski potep v kleni moški družbi, z nasveti, ki prihajajo iz ust preko čisto drugih, moških oči....In čakam na poletje, na mesece brez r-ja...