sreda, 31. oktober 2012

The end of another month

Cela večnost je že minila, od kar sem, v upanju po veliko in lepih fotkah in novih objavah, kupila nov fotoaparat, pa nič. Da raje ne povem, da sem še vedno na bolovanju in da sem z aktivnostmi še vedno omejena, kar pomeni, da sem veliko doma in bi prav z lahkoto trenirala prstke na tipkovnici, pisala in objavljala.

Z Nejcem sva dan pred njegovo odpravo zamenjala fotoaparata, ker je bila meni bolj všeč barva njegovega, njemu pa mojega. Nejc je medtem že preplezal še nedotaknjeno zahodno steno Janaka in bo vsak čas že nazaj in verjamem, da ima polno norih fotografij, moj fotoaparat bo pa najbrž oživel, ko bom spet fit in zdrava za nova potepanja.

Moja roka, z veliko vaje in terapije, dobro napreduje. Zaenkrat je medicinsko osebje okoli mene navdušeno nad mojo rehabilitacijo. Če mi je fizioterapevt nekaj tednov po nesreči dejal, da me noče strašiti, vendar naj se soočim s tem, da najbrž ne bom nikoli več plezala in mi je splošni zravnik rekel, da pričakuje okoli 80% povrnitev funkcije roke, sem v tej fazi navdušena in počasi mi fizioterapevtka spodbudno dviguje obremenitve z 0,5 kg na 1 kg utež, sama doma že poskušam z 2 kg. Ni lahko, ampak mišica se počasi krepi. Nekaj trdote, bolečin in omrtvelega občutka je še v komolcu, po delu podlahti in v zapestju, pa tudi prsti še malo nekontrolirano plešejo po tipkovnici in ko me kaj zasrbi ne vem točno kje se praskam. Zapestje in prsti bodo najbrž potrebovali največ časa, saj ima živec do tja najdaljšo pot..

Z nekaj pomoči domačih in prijateljev sem pobrala pridelek in zasejala že nov motovilec, ki me bo hranil z vitamini že zgodaj spomladi.

Z mizarjem sva se po FBju dogovorila kakšno polico naj mi naredi in Urban mi jo je, še z nekaj drugimi malenkostmi, pritrdil na zid. Z Mirjam sva zašili zavese za pod pult in moja kuhinja je za en čas gotova. Lojze me je potolažil, da je to švedski stil, da tam so skoraj vse kuhinje kot moja, z odprtimi policami in zavesami pod pultom.

Celo na kavo v Trst sem bila povabljena in predvsem pogreti kosti in užiti vsaj en dan morskega zraka tole leto.

Obisk nevrologa v UKC je postregel še s sprehodom do faksa in po stari Ljubljani. S faksa sem odšla oborožena z novo literaturo in zdaj veselo obračam liste ter polnim svoje sive celice z novimi podatki.

V kleti sem odkrila steklenico viškega Prošeka, ki sem ga dobila za lansko novoletno darilo in prav z veseljim si po napornem dnevu postrežem s kozarčkom sladkega;) 
 
****
Although I was sure new photocamera will give new impetus for blogging it`s been a while now, since I was here last time. 

I sweped the camera I bought with Nejc because of the colour. Nejc prefered mine, chocolate one and I the one he bought in Austria just a week before I did mine in Slovenia. So I stayed at home with a red one and in the meantime Nejc climbed over a virgin west side of Janak (7090m) in Nepalese Himalaya and I am sure he took lots of great photos with the other one..

My arm is in a good progress. If I was told by a phisyotherapist just few weeks after the accident I should consider about giving up climbing as the function of my arm will never be the same again, and also one doctor told me to expect only about 80% rehabilatation, I am now sure the Spring will serve me with new grips and holds. My phisyo is enhusiastic about my rehab and we are working now with 0,5 kg and 1 kg weights, at home I try with 2 kg already. I still have same pain and strange feelings around the elbow, along the forearm and  wrist and fingers are not yet completely under the control, but are doing great. It is a long way for the nerv to grow till the finger nib again.

In spite of everything I had a good harvest at my garden. With a little help of my friends and family I did some minor works in my flat too. Joiner put doorjambs in, the kabinetmaker made me some shelves for my kitchen which has now a Swedish look with open shelves and a curtain under the desk as Lojze said. And I feel so comfortable with my new kitchen look.

So, I had a chance to spend a day in Trieste. A visit at neurologist in Ljubljana served me with a walk through old town of Ljubljana. At University I armed my self with new books and I am working now on absorbing new datas. All I need now are rainy days to keep me inside.

I found a sweet red vine in my cellar I was given as a new year gift almost a year ago and after my tiring day I gladly have a few sips of it;)