ponedeljek, 06. september 2010

Je že tako...

Je že tako, da te včasih življenje samo prisili v mirovanje. Za kazen? Ker se ne poslušaš? Ker noriš naokoli? Ker bi rad še in še več? Zato, ker več enostavno ne zmoreš?
 

Najbrž... Da se nesreče dogajajo z nekim namenom? Vse bolj verjamem, da je to res mogoče. Ustavijo te . In ko takole sediš v fotelju, škljocaš po tipkovnici, visiš na telefonu in čakaš na prijatelje, da pridejo naokrog, te nekako pripravijo do tega, da začneš razmišljati zakaj se je to zgodilo. In če si vzameš čas, se vprašaš in razmišliš, najdeš odgovor. Zakaj moram sedeti doma, s polomljenimi rebri in razboletim telesom, se enkrat na uro zbrati in nekajkrat preventilirati pljuča, se mučiti z ležanjem na hrbtu, namesto da bi lovila še zadnje tople sončne žarke na obali, se podila naokrog z novim kolesom, lezla po hribih z novim štrikom in praskala po skalah z novimi plezalniki, se pripravljala na maraton z novimi supergami, se ubadala z novim stanovanjem, novo službo, z zadnjimi izpiti... Zato, ker sem hotela preveč? Preveč v prekratkem času. Zdaj vem. Pa si bom zapomnila? Se bom naučila večkrat reči ne, ne morem, ne zdaj, nočem...? Mogoče. Še ene take šole vsekakor nočem;)

sreda, 18. avgust 2010

Poletje

Med vsemi letnimi časi mi je poletje še vedno najbolj pri srcu. Dolgi dnevi, topli večeri, sonce, voda, hribi, vonj po sveže posušeni travi... En sam užitek. Julij je bil lep. Stari prijatelji, nova poznanstva, nove smeri, novo delo, rojstni dan in... tole poletje končno alpinistka. 

Nekaj let sem odlašala s tem podvigom, z odločitvijo, da opravim ta izpit. In letos je bil končno pravi čas.
Najprej izpit iz letne vrvne tehnike, pa zimske, kjer sta nas dež in razmočen sneg dodobra utrudila, pa testi in potem čakanje na rezultate in nadaljna navodila. Čez nekaj dni Tomo pošlje mejl z imenom inštruktorja. Se kontaktirava, določiva datum in potem, v soboto pozno popoldan, na pici v Leščanu dobim SMS: v torek Igličeva v Mali Rinki, sporoči vse potrebno. In sva šla. Ob 4h sem pobrala inštruktorja v Tržiču in se odpeljeva čez Kranjski rak proti Logarski dolini. Ko zapuščava parkirišče in se vzpenjava proti Okrešlju, me trema ne izpusti iz krempljev. Pa vreme ni na najini strani. Pod steno, se oblaki toliko razmaknejo, da lahko vidiva vstop in potek smeri. Naveževa se na vrv, on kot neizkušen tečajnik, jaz vodim navezo. Trema popusti šele po treh raztežajih plezarije. Potem gre vedno lažje in hitreje. Spodaj roka in srečno, na vrhu sem deležna čestitke. In zadovoljstvo je bilo popolno, ko dobim potrditev in mi inštruktor čestita za naziv alpinistke. In novih bušk in prask po nogah in rokah tole poletje kar ne zmanjka.

In z avgustom, ki mi je po dolgem času spet povečal utrip, pride še novo kolo. Dež sicer vztrajno škropi poletni zrak, a vmes  uspešno lovim priložnosti za vožnjo čez drn in strn. Sem že pozabila kako krasni so občutki na kolesu. Kar smeji se mi, ko mi ob poganjanju pedal v klanec spet polzi pot čez obraz in še pri spustu bi kar vriskala. Hitrosti se moram spet navaditi, pa bo užitek še večji! 

 Še nekaj je želja za tole poletje, ki naj se potegne čim dlje v jesen! 

nedelja, 21. marec 2010

Kam zdaj?

Seznam mojih študijskih obveznosti se končno krajša. Posledično se že nekaj mesecev ubadam z mislijo o diplomi. Berem, celo zapisujem si ideje, ki se mi sproti porajajo, ki mi jih kdo sugerira in razmišljam... Odločitve pa še nobene dokončne, kar me vsake toliko časa tudi razjezi.

In začel se je pojavlati dvom, ker  bi po eni strani rada hitro zaključila in  po drugi strani kvalitetno diplomo napisala. Čeprav zadnje čase se nagibam k slednjemu. Mudi se mi itak ne. Če sem že za kako leto podaljšala študijsko dobo in se počasi približujem slovenskemu povprečju, mi dodatnih nekaj mesecev ukvarjanja s tem zadnjim izdelkom, preden dobim naziv dipl. univ. zgodovinarka, res ne pomeni veliko. Razen, če se mi že septembra ponudi priložnost za dobro službo... v kar pa malenkost dvomim. In v bistvu tudi še nočem. Če mi do diplome zares uspe odreči se potovanjem, bi si, vsekakor takoj po tem, najprej na tem področju še dala duška.

V zadnjih nekaj tednih sem, predvsem po Nelini zaslugi, močno padla v zgodovinarski duh. Če mi je bila zgodovina do sedaj zanimiva, mi zdajle, ob iskanju gradiva za stalno razstavo o slovenski zgodovini,  ki bo popestrila dogajanje na Ljubljanskem gradu, počasi zares leze pod kožo in ugotavljam, da bi mi bila v bistvu z lahkoto vsakdanji kruh. Kaj vse še skrivajo naši arhivi in knjižnice.  Koliko zgodb še čaka, da bodo napisane, koliko fotografij, filmov, časopisov, plakatov in drugih porumenelih papirjev, ki nam te zgodbe pripovedujejo je po policah in še po škatlah. neurejenih.. In kar naenkrat se veselim novih nalog, brskanj po arhivih, transkribiranja, pisanja zgodb, pisanja zgodovine.... In vse večkrat razmišljam, ali bo to še vedno le hobi ali me  arhivi že srkajo vase? Mogoče pa vendarle...

petek, 26. februar 2010

Splet povezuje svet

Na deževen petek, ko sem že oddelala svoje v arhivu in se nekoliko namučila s temle čudom od tehnike, na katerega ravnokar tipkam, vedno bolj dojemam, kako v bistvu ne znam uporabljati virtualnega sveta, od katerega pa postajamo vsak dan bolj odvisni. 

Saj ni, da bi se hvalila, da moram vse prevečkrat poklicati na pomoč kolega, ker moje znanje računalništva se v resnici konča pri wordu in excelu, pa že tu bi se dalo razpravljati. Stran že natipkam, ampak ko se lotim urejanja.... In tako sem si pred kratkim začela vse, kar se na novo naučim in ne uporabljam dnevno, zapisovati v zvezek. Pametni si zapiše, neumni pozabi, nam je skozi celo srednjo šolo vbijal v glavo razrednik.... 

In danes sem se začela spraševati še o družabnih orodjih na spletu, kot so Flickr, Facebook, Twitter, Picasa, GoogleBuzz, blogi in najbrž še cela vrsta drugih, ki jih sploh še ne poznam. Prva stopnja, ki je pri meni nadgradila uporabo Yahooja in Gmaila je bil seveda Facebook. Čeprav povsem virtualni svet, ki ga nekateri zanučijejo, češ, s prijatelji pojdi raje na kavo ali na sprehod, me je hitro potegnil, potem, ko sem se ga seveda nekaj časa uspešno branila, ker se mi je zdelo, da je to nekaj za srednješolce... Z uporabo Facebooka je pri meni oživela še uporaba Bloggerja in posledično Picase. In zadnje tedne odkrivam še Twitter in Flickr in se sprašujem kaj je za kaj najbolj uporabno, oziroma kako je orodja najbolj smiselno povezati, če se jih sploh da... In da ne bi omenjala še vseh uporabniških imen in gesl, ki so potrebna...

Zakaj objavljati identične fotke na FBju, Picasi, Flickerju in zraven še na blogu, kjer jim pač lahko dodaš še nekaj več besedila? Ampak ravno ugotavljam, da se to izgleda da tudi na Flickerju. Hmm... Bo treba v tečaj?

petek, 12. februar 2010

Zima


Super se je začelo!

Prvi dan novega leta sem na kavču preleželala s knjigo v roki, v soboto sem prvi krog okoli jezera uživala v teku s sestro in nečakinjo na skiroju, naslednji krog pa sama, že v snegu.

Pozno zvečer se je znebo razjasnilo in napoved za sončno nedeljo je obetala hribe. Padel je Stol. Da se nisem preveč mučila z gaženjem novo zapadlega snega, sem na Prižnici spustila naprej tri fante, dva sta pa medtem prišla že z vrha... in gaz je bila že skoraj utrjena:) 

In s soncem obsijan vzpon, na skoraj novoletni dan, je napovedal uživaško zimo v hribih. Vsega po malem: peš s smučmi, cepini... Točno tako kot sem si želela, ves čas v prijetni družbi in že z novimi načrti za pomlad in poletje....

petek, 01. januar 2010

Leto...


Takole, pa je spet pri kraju. Še eno leto. Čas za refleksijo? Včasih najbrž ni slabo pogledati nazaj, v mislih preleteti dneve, mesece, leto, podoživeti lepe trenutke, se še enkrat nasmejati in hkrati pomižikniti žalostnim v slovo...

Narediti nekakšen zaključek in začeti na novo, z novo, pozitivno, energijo. Saj novo leto je nov začetek. Različni narodi, različna verstva in verjamem, da tudi posamezniki, ga praznujemo vsak nekoliko drugače in ob različnih prelomnicah, pa vendarle imamo vsi vsako leto konec in začetek...

Spremeniti zgodovine se ne da, čeprav bi jo, z novim znanjem in  z novimi spoznanji, najbrž vsak kdaj želel...

Si bom pa za letošnje leto zaželela par stvari. Da sem nekaj že napisla Dedku Mrazu, ni skrivnost:) Da bi rada še pred  jesenjo v rokah držala diplomo, vsekakor pa pred naslednjim božičem... Ampak to so že plani in teh v bistvu nočem več... Bom že:) Da me že dolgo vleče spet  s torbami na kolo... Ja, to si zares želim.... Pa tek, in hribi! Da bi spet, ob čim večih priložnostih, lahko sledila skicam, tipala skalo in se veselila na vrhovih in potem še v dobri družbi in ob pirčku, na sestopu, podoživljala smeri  z vsakim njenimi detajlom, klinom, frendom in udobnim štantom... Pa da bom že tole zimo ponovno odkrivala nove grape, ledne slapove, osvajala nove vrhove, da bodo zavoji na smučkah gladko drseli... Pa da bodo priložnosti za poležavanje na soncu, ob vodi... Da bom srečna. Da bom zdrava in zaljubljena in ljubljena... To bo vsekakor sreča;)

In če bom srečna sama, bodo srečni tudi vsi okoli mene. In življenje bo lepo.


® Umetnije so izpod čopičev Vinka Bogataja