Leto...

Takole, pa je spet pri kraju. Še eno leto. Čas za refleksijo? Včasih najbrž ni slabo pogledati nazaj, v mislih preleteti dneve, mesece, leto, podoživeti lepe trenutke, se še enkrat nasmejati in hkrati pomižikniti žalostnim v slovo...

Narediti nekakšen zaključek in začeti na novo, z novo, pozitivno, energijo. Saj novo leto je nov začetek. Različni narodi, različna verstva in verjamem, da tudi posamezniki, ga praznujemo vsak nekoliko drugače in ob različnih prelomnicah, pa vendarle imamo vsi vsako leto konec in začetek...

Spremeniti zgodovine se ne da, čeprav bi jo, z novim znanjem in  z novimi spoznanji, najbrž vsak kdaj želel...

Si bom pa za letošnje leto zaželela par stvari. Da sem nekaj že napisla Dedku Mrazu, ni skrivnost:) Da bi rada še pred  jesenjo v rokah držala diplomo, vsekakor pa pred naslednjim božičem... Ampak to so že plani in teh v bistvu nočem več... Bom že:) Da me že dolgo vleče spet  s torbami na kolo... Ja, to si zares želim.... Pa tek, in hribi! Da bi spet, ob čim večih priložnostih, lahko sledila skicam, tipala skalo in se veselila na vrhovih in potem še v dobri družbi in ob pirčku, na sestopu, podoživljala smeri  z vsakim njenimi detajlom, klinom, frendom in udobnim štantom... Pa da bom že tole zimo ponovno odkrivala nove grape, ledne slapove, osvajala nove vrhove, da bodo zavoji na smučkah gladko drseli... Pa da bodo priložnosti za poležavanje na soncu, ob vodi... Da bom srečna. Da bom zdrava in zaljubljena in ljubljena... To bo vsekakor sreča;)

In če bom srečna sama, bodo srečni tudi vsi okoli mene. In življenje bo lepo.

® Umetnije so izpod čopičev Vinka Bogataja