Je že tako...

Je že tako, da te včasih življenje samo prisili v mirovanje. Za kazen? Ker se ne poslušaš? Ker noriš naokoli? Ker bi rad še in še več? Zato, ker več enostavno ne zmoreš?
 

Najbrž... Da se nesreče dogajajo z nekim namenom? Vse bolj verjamem, da je to res mogoče. Ustavijo te . In ko takole sediš v fotelju, škljocaš po tipkovnici, visiš na telefonu in čakaš na prijatelje, da pridejo naokrog, te nekako pripravijo do tega, da začneš razmišljati zakaj se je to zgodilo. In če si vzameš čas, se vprašaš in razmišliš, najdeš odgovor. Zakaj moram sedeti doma, s polomljenimi rebri in razboletim telesom, se enkrat na uro zbrati in nekajkrat preventilirati pljuča, se mučiti z ležanjem na hrbtu, namesto da bi lovila še zadnje tople sončne žarke na obali, se podila naokrog z novim kolesom, lezla po hribih z novim štrikom in praskala po skalah z novimi plezalniki, se pripravljala na maraton z novimi supergami, se ubadala z novim stanovanjem, novo službo, z zadnjimi izpiti... Zato, ker sem hotela preveč? Preveč v prekratkem času. Zdaj vem. Pa si bom zapomnila? Se bom naučila večkrat reči ne, ne morem, ne zdaj, nočem...? Mogoče. Še ene take šole vsekakor nočem;)