Lep teden je bil in s petkovo pico v prijetni družbi se je zdel več kot super. Vmes me je zmotilo nekaj telefonov, da sem se sproti zmenila še za sobotno plezanje v prijetni družbi. Kam in kdaj gremo je bila rahla dilema. Ker sem vedela, da bom pozna in mi ne bo do zgodnjega vstajanja in vožnje do Logarske, sem potegnila z Nejcem in smo šli v Celovško špico v smer Kaminreihe !
Zdel se je super dan. Vmes smo še naumili, da gremo po turi še na Klemenovo in Sabinino žurko. V bistvu bi bil to vikend, ali vsaj sobota s Cvetko in Benotom, ki sta pa obisk zadnji trenutek odpovedala.
Na dostopu sem mizarju, ki mi je prišel montirati vrata v kopalnico, še poslala sms kje bo našel ključ od mojega stanovanja in odmislila ostale dnevne zadeve.
Matevž je plezal prvi. Smer se že na začetku ni zdela nek višek lepote, ampak taki hribi pač so, včasih tudi precej naloženi. Na drugem štantu z Matevžem udobno sediva, ko kar naenkrat zavpije "pazi!". Pogledam gor in še zadnji trenutek odskočim in se naslonim tesno k steni. Kamenje. Skale. Ne, cel podor je bil v zraku. Nejc sprašuje, če sva ok, Matevž potrdi. Bila sva živa, rahlo prestrašena. Matevž še ni vedel za mojo roko, ki je mrtvo zabingljala in sem v trenutku pomislila, da mi bo padla dol. Jo primem, se me še drži, a boli. Pokrčim jo in končno povem Matevžu, da roka ni v redu, da je polomljena kar nisem upala na glas povedati. Očitno se je ena skala razletela nekje za menoj in se je od stene odbil del v mojo nadlakt. Nadlaht je bila udarjena od zadaj, na srečo nisem videla krvi :)
Matevž zavpije Nejcu, da nisem ok, uspem mu še povedati, da bom skupaj padla in svet se mi je za nekaj trenutkov ustavil. Ko sem se začela prebujati, mi fanta držita glavo, slišim, da urejata abzajl in ko sem končno lahko spet spregovorila prosim, če lahko pokličemo helikopter, abzajlati ne morem. Pomirita me, da ni signala in da gre Matevž dol. Tekel je do Celovčke koče, kjer so iz koče poklicali 112. Prišla sta 2 helikopterja, policaji in reševalci. Na vitlu so me odpeljali do planote pred kočo, dali v nosila, namestili infuzijo s protibolečinsko terapijo, policaj je vse pofotkal, si zapisal vsa podate in povejo mi, da imamo še 10 minutni polet do Celovca. Tam je že čakala ekipa, RTG, zlom nadlahti, potrebna je operacija. Pokličem še sestrico, da ji povem kje sem, kaj se je zgodilo. Odložim, zazvoni še Mojca, ki je želela vedeti kako sem in jo prestrašim s polomljeno roko.
V eni uri sem že spala. Po 3 urah operacije se zbudim v pooperativni sobi, s pozdravom slovensko govorečega tehnika. Telefona nimam pri sebi, dobila sem ga šele proti jutru, a sem okoli 21h uspela poslat Sandri mejl, da sem ok. Po dveh dnevih so mi ostranili longeto, vedela sem že prej, da prstov ne čutim kot bi jih morala. Šok nastopi, ko ne morem kontrolirati roke od komolca naprej. Ne uboga. Pareza nervusa radialisa je to, mi poovejo in me hkrati potolažijo, da pri operaciji ni bil videti poškodovan in da bo ok. Z nekaj baje in precej časa. K meni v naslednjih dnevih prihajata fizioterapevtka in ergo terapevtka, ki mi naredi posebno opornico, ki mi stabilizira zapestje in me za podporno terapijo potekpa s kinezijo trakovi.
Vsak dan se veselim smsov, še bolj obiskov. Po treh dneh se preoblečem v svojo obleko in se ob sončnih popoldnevih lahko svobodno sprehajam v okolici klinike in s kjigo posedam v bližnjem parku.
Matevž zavpije Nejcu, da nisem ok, uspem mu še povedati, da bom skupaj padla in svet se mi je za nekaj trenutkov ustavil. Ko sem se začela prebujati, mi fanta držita glavo, slišim, da urejata abzajl in ko sem končno lahko spet spregovorila prosim, če lahko pokličemo helikopter, abzajlati ne morem. Pomirita me, da ni signala in da gre Matevž dol. Tekel je do Celovčke koče, kjer so iz koče poklicali 112. Prišla sta 2 helikopterja, policaji in reševalci. Na vitlu so me odpeljali do planote pred kočo, dali v nosila, namestili infuzijo s protibolečinsko terapijo, policaj je vse pofotkal, si zapisal vsa podate in povejo mi, da imamo še 10 minutni polet do Celovca. Tam je že čakala ekipa, RTG, zlom nadlahti, potrebna je operacija. Pokličem še sestrico, da ji povem kje sem, kaj se je zgodilo. Odložim, zazvoni še Mojca, ki je želela vedeti kako sem in jo prestrašim s polomljeno roko.
V eni uri sem že spala. Po 3 urah operacije se zbudim v pooperativni sobi, s pozdravom slovensko govorečega tehnika. Telefona nimam pri sebi, dobila sem ga šele proti jutru, a sem okoli 21h uspela poslat Sandri mejl, da sem ok. Po dveh dnevih so mi ostranili longeto, vedela sem že prej, da prstov ne čutim kot bi jih morala. Šok nastopi, ko ne morem kontrolirati roke od komolca naprej. Ne uboga. Pareza nervusa radialisa je to, mi poovejo in me hkrati potolažijo, da pri operaciji ni bil videti poškodovan in da bo ok. Z nekaj baje in precej časa. K meni v naslednjih dnevih prihajata fizioterapevtka in ergo terapevtka, ki mi naredi posebno opornico, ki mi stabilizira zapestje in me za podporno terapijo potekpa s kinezijo trakovi.
Vsak dan se veselim smsov, še bolj obiskov. Po treh dneh se preoblečem v svojo obleko in se ob sončnih popoldnevih lahko svobodno sprehajam v okolici klinike in s kjigo posedam v bližnjem parku.
Mateja, Matjaž in Urh so prišli pome. Mateja je prevzela zdravniško oskrbo. Nabavili smo še nekaj zdravil za hitrejše manjšanje otekline in hitrejše celjenje kosti, pa skozi Karavanke domov.
Popoldnski petek je bil v stilu telefonskih pogovor, da sem ok, obiskov in še posebne osebne masaže.
Lepo je biti doma, med svojimi.
Nekaj tedenska pavza bo izziv za še stare dolgove, obveznosti in seveda za piljenje nemščine. To je zdaj glavni projekt. Za začetek Bild der Frau, potem pa Meilensteine der Geschichte vom Pharaonenstaat bis heute, da o Valvazorju sploh ne govorim...
****
It was a
great week, and with Friday evening`s pizza in a good company seemed more than awesome.
In meantime I agreed with Nejc an Matevž to go climbing with them to Celovškašpica next morning.
Seemed to
be a great day. Matevž was leading the rope. The route didn`t seem to be the height
off a beauty but that`s how our mountains are, sometimes a bit loaded and
far from a compact rock. Matevž in I were at the very comfortable second anchor
while Nejc was still climbing behind. Suddenly Matevž sreamed to watch out and
when I looked up I saw a huge rock and stones falling down. We leant to a wall.
There was a huge rockfall. Nejc was asking if we are ok and Matevž confirmed.
We all looked ok and were alive. In next seconds I told Matevž my arm hurts and
I was sure it is broken. I managed to tell him I am to faint away and then the
world for me stopped for a while. When I was awakening they were holding my
head and arranging ropes for an abseil. I knew I can not do it but I didn`t
have power to tell them this yet. Well, at the end only Matevž abseiled down and run to
the hut as there was no mobile coverage to call the rescuers from the wall or
valley below. The chopper needed about 7 minutes after 112 was called. They
came to get me out of a route on the winch. Took me to the plateau in front of a
nearest mountain cottage, placed me into a stretcher, placed in an infusion and
painkillers, fixed my arm with a bandage and after I answered some questions to
the cup we had a 10 minutes flight to Klinikum Klagenfurt. A team was waiting
for me. X-rays showed an upper arm open fracture. A surgery was urgent. I called
my sis to tell her briefly what happened. In an hour I was ready for a three
hours surgery. It was great to woke up an a postoperative room with an Slovene
speaking technician. I didn`t get my phone back till next early morning, but he
helped me to send an email to Sandra to tell her I am fine. After two days plaster
was removed. I felt before I do not feel my fingers as normal and I was shocked
when I couldn`t control my arm from the elbow to the fingers. It doesn`t follow
my commands. Paresis nervus radialis I was explained and also told it will
recover in next few weeks. In next days
at the hospital I had therapies with physiotherapist and ergotherapist. The
ergotherapist made me a special brace to stabilized my wrist and and I got k-taping
therapy to reduce the swelling.
Everyday I
was glad of friends text messages, phone calls and specially visits. After three days in bed
and no shower Sandra helped me with it and helped me to put on my dress. So I
finally went out, walked around hospital and enjoyed sunshine on the bench with a book in a
nearest park.
Mateja,
Matjaž and little Urh came to take me home. Mateja over took my medical care.
On the way we bought some homeopathic calcium for faster and better bone healing
and C-vit to reduce swelling.
Friday
afternoon at home was filled with phone calls, friends visits and even a
special personal arm massage.
It`s good
to be at home.
A few weeks break might be a challenge for some old
debts at my studies and for sure for polishing my German. This is now my main
project. First Bild der Frau, then Meilensteine der Geschichte vom
Pharaonenstaat bis heute, not to mention Valvasor
and his mideval middeval German texts...
Ajej.
OdgovoriIzbrišima, kako se je zgodilo? Te je kakšen kamen po roki ali kako?
Precej velika skala in še cel kup kamenja je priletelo od zgoraj. Čeprav smo se temu "plazu" vsi trije načeloma uspešno izognili, se je en del očitno od strani, oziroma od zadaj odbil nekje od stene in mi priletel v roko... Hitrosti so velike in s tem tudi moč, tako da je bil udarec zadosti močan, da mi je polomil kost... (Sem dodala v zapisu. Meni je jasno kako se je zgodilo in kar pozabim, da večini ni:))
OdgovoriIzbrišiYou make it sound like just another day of climbing, but it looks really scary bad. SO happy you had great friends there to get you to help and good doctors to take care of you. Wow! Rest and rehab for you.
OdgovoriIzbrišiThanks for taking the time to translate this for us....really appreciate it. Love you! Donna