Dali sva zapustila v dežju in vetru. Kolesarjenje okoli jezera je odpadlo. Ponoči me je bilo groza, da nama bo s terase na vrhu hotelčka odpihnilo oprano žehto. Celo pobrat sem jo šla sredi noči, a so bila vrata za na teraso zaklenjena. 
No, večje škode ni bilo zjutraj, le nekaj kosov oblačil je ležalo po tleh.
Sem povedala, da so v tem kraju zgleda zadnji hit kopalnice s steklenimi stenami? Ja, tako, moderno sva imela tudi midva, a tuširala se v tem mrazu in ob mlačni vodi nisva... No, jaz se nisem. Da sva dopoldan prišla na bus za Lijiang, 4 ure vožnje proti severu, naju je pošteno namočilo. Iskala sva ga kot nora, potem je on našel naju: Lijiang, je vpila sprevodnica skozi okno busa, ki je počasi ustavljal.
Na busu je moj sosed celo pot zagnano kašljal in bil očitno zelo bolan. Že takoj sem rekla, da me bo sigurno s kako gripo okužil in čez dva dni sem res zbolela. Kar iznenada, sredi popoldneva me je začelo prsakasti po grlu, začela sem kašljati, ponoči me je pa še vročina napadla. Ko bi bila vsaj tista prava, zunaj, z neba... Sem za tri dni resno obležala. Pojedla pa tablet za par let nazaj in naprej, da bi le bilo hitro ok. Tako zelo sem si želela na trek skozi kanjon skakajočega tigra, a bo, žal, počakal na drugič. Še gazdarica, kjer sva stanovala in ni znala niti besedice angleško, me je hodila gledat in mi nosila neke kitajske tablete za nižanje telesne temperature in za blažitev kašlja. Vsaj mislim, da je bilo to.
Gregor je medtem dobro raziskal mesto in mi nosil hrano v posteljo;). To se, pač, tudi ne dogaja vsak dan...
Lijiang sva imela vse dni v soncu in užitek se je bilo sprehajati po kamnitih uličicah, posedati na klopicah in se nastavljati sončnim žarkom ter zreti v bližnje 5 tisočake prekrite s snegom.
Fletno staro mestno jedro so pred nekaj leti, po potresu, skoraj na novo pozidali, in skoraj v celoti je posvečeno nam, turistom. Vse polno je trgovinic s spominki, restavracij, barov in hotelčkov. In spet se da vse zmenit v angleščini:) Mesto pa pravljično. Polno kanalov in kamnitih in lesenih mostičkov, strehe hiš so vse tako... tradicionalno kitajske.
Lep pozdrav,
Monika
Gregor je medtem dobro raziskal mesto in mi nosil hrano v posteljo;). To se, pač, tudi ne dogaja vsak dan...
Lijiang sva imela vse dni v soncu in užitek se je bilo sprehajati po kamnitih uličicah, posedati na klopicah in se nastavljati sončnim žarkom ter zreti v bližnje 5 tisočake prekrite s snegom.
Fletno staro mestno jedro so pred nekaj leti, po potresu, skoraj na novo pozidali, in skoraj v celoti je posvečeno nam, turistom. Vse polno je trgovinic s spominki, restavracij, barov in hotelčkov. In spet se da vse zmenit v angleščini:) Mesto pa pravljično. Polno kanalov in kamnitih in lesenih mostičkov, strehe hiš so vse tako... tradicionalno kitajske.
Lep pozdrav,
Monika
Ni komentarjev:
Objavite komentar