Dali

Iz vlaaaažne in hhhhladne Sape v Vietnamu, naju je pot vodila naprej proti Kitajski. Najprej je bilo treba z enim busom do meje, peš čez mejo in na Kitajski strani na nočni avtobus za Kunming.

V Sapi so ponujali nakup vozovnic za avtobus za Kunming za 22 USD, potem pa že za 32 USD, ker naj bi se cena zvišala zaradi kitajskega novega leta, ki letos nastopi 7. februarja. Midva sva po pripovedovanjih popotnikov, ki so prišli s kitajske smeri pričakovala ceno okoli 10 EUR. Že skoraj oba Gorenjca, sva se odločila, da tvegava in greva kakšno uro prej čez mejo in tam kupiva karti na postaji. In res je bilo tako, nobenih predprazničnih zvišanj cen.

Moja neučakanost po krstni vožnji z busom spalnikom se je že po prvih kilometrih spremenila v nekakžen obup. Pa ne toliko zaradi busa kot zaradi ceste. Postelje na avtobusu so bile kar ok, cesta pa tako luknjasta, da nas- no, naju je- kar odbijalo v strop. Postelje so v dveh nadstropjih in midva sva bila na zgornjih, čisto na repu avtobusa, kjer se tresljaji še najbolj občutijo. Ravno, ko sva malo zaspala smo poskocili in- hop- Gregorju je na celu hitro zrasla buška. Potem sva stuhtala, da so pod "modroci" varnostni pasovi in sva se močno pripasala čez prsni koš. Poskakovali smo se vedno, a vsaj v miru sva zaspala, ker sva vedela, da daleč naju ne bo odneslo:) Je kar odleglo, ko smo zjutraj prispeli v Kunming.

Na kitajski meji so pa carinike od vse najine prtljage zanimale le knjige. V bistvu sva to nekako pričakovala, čeprav ne v takem obsegu. Lonely Planet China, popotniški vodnik z osnovnimi info, namreč Tajvana ne označuje kot del Kitajske in na meji vse te vodnike zaplenijo. Najinega sva sicer, po lepi navadi imela po šolsko zavitega v francoske reklame, kar se je pa izkazalo za premalo. Moža postave sta namreč vsako knjigo, ki sem jo prav počasi privlekla na plano in upala, da za mano kmalu pride Gregor, da ga vprašam za nasvet: pokazati ali ne, prav pazljivo prelistala. Ko sva to dojela, sva LP China lepo pustila v nahrbtniku in upala, da ga ne bosta lastnoročno prebrskala. In ga nista. Knjigo sva prešvercala! Gregorju sta pa zaplenila slovensko izdajo Plajboja, ki sem mu jo prinesla od doma. Eden jo je prijel v roke in rekel: this is forbidden in China in jo vzel. Takoj v mestu pa na tržnici porno kasete:) No, pa zdaj, ko sva v paru, to res ne bo taka tragedija:)

Kunming je bil ravno po nevihti in v delno sončnem vremenu sva ga uživala dva dni. S prvimi osvojenimi kitajskimi besedami, malo pomešanimi z angleščino in listkom in svinčnikom, sva uspela kupiti karti za nočni vlak v Dali! Voznja z vlakom je bila pa nobel! Meni spet nekaj novega: vlak v dveh nadstropjih.

Dali leži na 2000m. Mraz! Okoliški vrhovi, visoki celo nad 4000m so zasneženi in veter nosi sneg tudi v mesto. Staro mestno jedro Dali-ja sva danes prehodila predvsem z namenom, da si kupiva tople rokavice, da bova šla jutri lažje na kolesarski izlet okoli jezera. Menda je blizu 60km.

Prvi vtis: mesto spominja na Tibet. In kaj ne bi, ko je ta del Junana v bistvu nekaka predsoba Tibeta. Ljudje so prijazni, edino hrana je piiikaaantna. Pečena svinjska rebrca, koščke piščanca z arašidi in tofu v omaki sva se že naučila naročiti po kitajsko, riž pa pride zraven. Zelenjava na razne načine se je do sedaj izkazala za pikantno, kar močno pikantno. Angleško se pa zelo težko kaj zmeniva. WC najdeva po kitajsko, pozdraviva in zahvaliva se pa tudi. Besede so pa meni/nama tako zakomplicirane, da se vec kot 2 na dan skoraj ne uspem zapomniti:) Še številke bi se morala naučiti... Pa še marsikaj.

No, jutri akcija s kolesi, malo peš, potem pa naprej v še višji Lijiang, kjer naj bi pa menda že pošteno snežilo... Tukaj bolj prši. Doma si pa želite zime, kaj. No, menda da celo bo konec tedna? Midva sva se pa tudi že navadila na nizke temperature. Zdaj, ko sva opremljena z zimsko opremo, naju že skoraj ne motijo. Ko zares zapiha se malo spogledava, skomigneva z rameni, nasmehniva drug drugemu in čez kapo potegneva se kapuco, pa gre:) Se bova grela na Filipinih:)

Lep pozdrav, Monika