Yangshuo

Iz Lijianga sva šla spet na nočni bus do Kunminga. Vlak je bil od tu logistično malo bolj zakompliciran. Težko bi rekla, da je bila druga vožnja z nočnim busom kaj udobnejša... Tokrat je bila cesta ok, so bile pa postelje bolj katastrofalne.

Zdaj sva že vedela kam v Kunmingu naju bo zjutraj pripeljal in da lahko ostaneva na busu= spiva dokler se ne zdani. Še malo v mraku sva se odpravila na železnisko postajo in si kupila karti za Guilin zvečer. Naju je bilo strah kako bo s prostimi mesti, ker naj bi bili vlaki v času kitajskega novega leta ful razprodani, a je bil prazen! No, malo sva upala da bo tako,da ta večer večina ze praznuje z domacimi in niso na poti. Sva imela ves kupe zase:) Udobno, da le kaj. Kitajsko novoleto, leto podgane, se je letos začelo 7. februarja. In tokrat sva ze vedela, da si morava nabaviti instant juho z nudlji, čaj sva imela pa že od prej, celo dve vrsti: zeleni in vrtnični. Na vlaku je namreč v vsakem kupejo termos steklenica in neomejeno vroče vode. In ker je tokratna vožnja trajala okoli 17 ur, sva si skuhala večerjo in še kosilo.

V Kunmingu se je že takoj zjutraj prikazalo sonce. Midva sva se takoj po nakupu karte, oddaji prtljage v garderobo in zajtrku, vsedla na bus za Shilin. Voznja do Kamnitega gozda je trajala slabi dve uri, vreme se je pa iz km v km bolj kisalo. V Shilin sva prisla ob 11h in je že nekoliko rosilo. Pa nama tam še takoj razložijo, da je vstopnica skoraj 15 evrov in da danes zadnji bus nazaj za KM odpelje ob 13h!! Nama je pa vse dol padlo. Da dava 30 evrov za slabi 2 uri norenja po parku (ki je "od zunaj" spominjal na Kapadokijo) v skoraj najbolj groznem vremenu kar bi moglo biti? Nak, sva se odločila, to pa tudi ne, bova že še prišla. Itak naju že čaka še Tiger Leaping Gorge in Shangri la, zdaj imava pa še tretjo točko na spisku. In sva se odpeljala nazaj v sončni KM. Z železniške postaje v Guilinu sva šla kar direkt v

Yangshuo. Tako presneto je bilo mrzlo in še hostli ful dragi, da sva se odločila iti en dan prej kot je bilo planirano v Hong Kong - v upanju, da bo na morju sonce in topleje:)

Guilin nama je prvič postregel s praznično gnečo, oziroma bolj kot z gnečo, sprazničnimi cenami. Vlak za Shenzen, na meji s H. Kongom je bil že za 4 dni vnaprej razprodan. Kasneje sva v Yangshuo kupila karti za bus, ki si ga tako nisva več želela, in še to za 50% več kot je običajna cena.

In cene hostlov in penzjonov v Yangshuo so tudi kar poskočile. Midva sva prišla na 1. dan novega leta ali Spring Festivala, kot imenujejo te praznike in cene sob za naslednjih par dni, ko so se nadejali več in več turistov, so kar rastle! Na koncu se je pa izkazalo, da turistov sploh ni prišlo toliko kot so jih pričakovali. Zaradi snega in težav z ledom o katerih ste vi poslušali na slovenskih TV. O teh težavah nisva vedela kaj dosti dokler naju niste od doma začeli spraševati o tem, potem sva pa malo bolj

spremljala poročila, no, bolj gledala posnetke in toliko razvozlala pismenke, da sva ugotovila s katerih krajev poročajo.. Počasi ratujeva eksperta za 

kitajščino:) Ne, ne, se ni za bati...

No, ko sva se končno nastanila v majhno in ledeno mrzlo sobo, kjer sva zvečer razvlekla spalki in prosila še za dodaten kovter, sva šla po mestu. Peš po glavni ulici, poiskat ogrevano restavracijo, na večerjo in na pivo.

Nasledni dan pa na kolo. Sva naredila čez 40 km po okoliških vaseh, med riževimi polji in apnenčasitimi stolpi ki so posejani naokoli. Zanimive kraške tvorbe. Ogromno je možnosti za skalno plezanje. Me je mikalo, ampak trenutne temperature res niso bile primerne. Zimske čist in skale še bolj premražene kot sem bila jaz. Še na kolesu se nisva dosti ogrela.

Novo jutro nama je postreglo z dolgim dnevom in 20 km trekom ob Li reki, tam nama je bilo pa toplo:) In lepo! Kako krasno mora biti šele v soncu - si kar težko predstavljam. Zjutraj sva šla z busom do izhodiščne tocke, tam za zajtrk pojedla bovlo juhe z nudeljci, plačala neke vrsto vstopnico, ki je poleg treka omogočala tudi prečkanje reke s čolni in gremo! Celotna pot je potekala vzdolz reke, vmes je bilo v vaseh mogoče spiti čaj ali Koka kolo in kaj prigrizniti. Trek se konča v Singpingu, blizu mesta, katerega posnetek je na bankovcu za 20 juanov. Sva vedela, da naj bi bilo to mesto nekje na poti in ko so tam kar naenkrat vsi skakali naokoli s temi bankovci, nama je bilo hitro jasno kje sva. Še do avtobusne postaje sva morala najti in nazaj v Yangshuo na sladko kislo svinjino, riž in pico:) Nama že malo paše bolj domača hrana:)   

  Tretji dan je bil spet kolesarski. Sva se zapeljala do znamenitega Moon hilla se nekoliko prešvicala po kamnitih stopnicah do vrha in med potjo vztrajno zavračala ponudbe starih ženic,ki so prodajale pijačo in razglednice. Na najin "no" so one vztrajno ponavljale "ok, later":)  

 

Po večerji sva šla še zadnjič v "najin" lokal na pivo in pomfri. Že spodnji štuk imajo lepo ogrevan, zgoraj pa fotelje in kurijo v kaminu! Kar luksuz za posedanje in sproščeno branje. Po sobah je bilo zadnje čase to skoraj nemogoče. Vsak prstek, ki je gledal izpod odeje je bil totalno leden... Jaz sploh ne najdem "udobne" priložnosti za pisanje dnevnika.  
 

Ob pol 9h zvečer po bus za Shenzen. Sva imela eno posteljo na sredini in drugo pri oknu. Še dobro, da so prehodi tako ozki, da sva lahko vsak na eno slušalko poslusala MP3 preden sva zaspala. Na tem busu je bil pa spet poseben ritual: že takoj na vratih je vsak dobil vrecko, za čevlje, ki jih je bilo treba sezuti že tam. Na postaji za WC je bilo treba s čevlji v vrečki do vrat in jih tam obuti, nazaj spet v vrečko in vrečko s čevlji v predalček pod povštrom:) Vsakič se nekaj novega naučiva. Pripasala sva se pa to pot že takoj na začetku:)

Lep pozdrav in se oglasim kaj iz Hong Konga!

Lijiang

Dali sva zapustila v dežju in vetru. Kolesarjenje okoli jezera je odpadlo. Ponoči me je bilo groza, da nama bo s terase na vrhu hotelčka odpihnilo oprano žehto. Celo pobrat sem jo šla sredi noči, a so bila vrata za na teraso zaklenjena.

 
No, večje škode ni bilo zjutraj, le nekaj kosov oblačil je ležalo po tleh.

Sem povedala, da so v tem kraju zgleda zadnji hit kopalnice s steklenimi stenami? Ja, tako, moderno sva imela tudi midva, a tuširala se v tem mrazu in ob mlačni vodi nisva... No, jaz se nisem. Da sva dopoldan prišla na bus za Lijiang, 4 ure vožnje proti severu, naju je pošteno namočilo. Iskala sva ga kot nora, potem je on našel naju: Lijiang, je vpila sprevodnica skozi okno busa, ki je počasi ustavljal. 

Na busu je moj sosed celo pot  zagnano kašljal in bil očitno zelo bolan. Že takoj sem rekla, da me bo sigurno s kako gripo okužil in čez dva dni sem res zbolela. Kar iznenada, sredi popoldneva me je začelo prsakasti po grlu, začela sem kašljati, ponoči me je pa še vročina napadla. Ko bi bila vsaj tista prava, zunaj, z neba... Sem za tri dni resno obležala. Pojedla pa tablet za par let nazaj in naprej, da bi le bilo hitro ok. Tako zelo sem si želela na trek skozi kanjon skakajočega tigra, a bo, žal, počakal na drugič. Še gazdarica, kjer sva stanovala in ni znala niti besedice angleško, me je hodila gledat in mi nosila neke kitajske tablete za nižanje telesne temperature in za blažitev kašlja.  Vsaj mislim, da je bilo to. 

Gregor je medtem dobro raziskal mesto in mi nosil hrano v posteljo;). To se, pač, tudi ne dogaja vsak dan...

Lijiang sva imela vse dni v soncu in užitek se je bilo sprehajati po kamnitih uličicah,  posedati na klopicah in se nastavljati sončnim žarkom ter zreti v bližnje 5 tisočake prekrite s snegom. 

Fletno staro mestno jedro so pred nekaj leti, po potresu, skoraj na novo pozidali, in skoraj v celoti je posvečeno nam, turistom. Vse polno je trgovinic s spominki, restavracij, barov in hotelčkov. In spet se da vse zmenit v angleščini:) Mesto pa pravljično. Polno kanalov in kamnitih in lesenih mostičkov, strehe hiš so vse tako... tradicionalno kitajske.

Lep pozdrav, 
Monika

Dali

Iz vlaaaažne in hhhhladne Sape v Vietnamu, naju je pot vodila naprej proti Kitajski. Najprej je bilo treba z enim busom do meje, peš čez mejo in na Kitajski strani na nočni avtobus za Kunming.

V Sapi so ponujali nakup vozovnic za avtobus za Kunming za 22 USD, potem pa že za 32 USD, ker naj bi se cena zvišala zaradi kitajskega novega leta, ki letos nastopi 7. februarja. Midva sva po pripovedovanjih popotnikov, ki so prišli s kitajske smeri pričakovala ceno okoli 10 EUR. Že skoraj oba Gorenjca, sva se odločila, da tvegava in greva kakšno uro prej čez mejo in tam kupiva karti na postaji. In res je bilo tako, nobenih predprazničnih zvišanj cen.

Moja neučakanost po krstni vožnji z busom spalnikom se je že po prvih kilometrih spremenila v nekakžen obup. Pa ne toliko zaradi busa kot zaradi ceste. Postelje na avtobusu so bile kar ok, cesta pa tako luknjasta, da nas- no, naju je- kar odbijalo v strop. Postelje so v dveh nadstropjih in midva sva bila na zgornjih, čisto na repu avtobusa, kjer se tresljaji še najbolj občutijo. Ravno, ko sva malo zaspala smo poskocili in- hop- Gregorju je na celu hitro zrasla buška. Potem sva stuhtala, da so pod "modroci" varnostni pasovi in sva se močno pripasala čez prsni koš. Poskakovali smo se vedno, a vsaj v miru sva zaspala, ker sva vedela, da daleč naju ne bo odneslo:) Je kar odleglo, ko smo zjutraj prispeli v Kunming.

Na kitajski meji so pa carinike od vse najine prtljage zanimale le knjige. V bistvu sva to nekako pričakovala, čeprav ne v takem obsegu. Lonely Planet China, popotniški vodnik z osnovnimi info, namreč Tajvana ne označuje kot del Kitajske in na meji vse te vodnike zaplenijo. Najinega sva sicer, po lepi navadi imela po šolsko zavitega v francoske reklame, kar se je pa izkazalo za premalo. Moža postave sta namreč vsako knjigo, ki sem jo prav počasi privlekla na plano in upala, da za mano kmalu pride Gregor, da ga vprašam za nasvet: pokazati ali ne, prav pazljivo prelistala. Ko sva to dojela, sva LP China lepo pustila v nahrbtniku in upala, da ga ne bosta lastnoročno prebrskala. In ga nista. Knjigo sva prešvercala! Gregorju sta pa zaplenila slovensko izdajo Plajboja, ki sem mu jo prinesla od doma. Eden jo je prijel v roke in rekel: this is forbidden in China in jo vzel. Takoj v mestu pa na tržnici porno kasete:) No, pa zdaj, ko sva v paru, to res ne bo taka tragedija:)

Kunming je bil ravno po nevihti in v delno sončnem vremenu sva ga uživala dva dni. S prvimi osvojenimi kitajskimi besedami, malo pomešanimi z angleščino in listkom in svinčnikom, sva uspela kupiti karti za nočni vlak v Dali! Voznja z vlakom je bila pa nobel! Meni spet nekaj novega: vlak v dveh nadstropjih.

Dali leži na 2000m. Mraz! Okoliški vrhovi, visoki celo nad 4000m so zasneženi in veter nosi sneg tudi v mesto. Staro mestno jedro Dali-ja sva danes prehodila predvsem z namenom, da si kupiva tople rokavice, da bova šla jutri lažje na kolesarski izlet okoli jezera. Menda je blizu 60km.

Prvi vtis: mesto spominja na Tibet. In kaj ne bi, ko je ta del Junana v bistvu nekaka predsoba Tibeta. Ljudje so prijazni, edino hrana je piiikaaantna. Pečena svinjska rebrca, koščke piščanca z arašidi in tofu v omaki sva se že naučila naročiti po kitajsko, riž pa pride zraven. Zelenjava na razne načine se je do sedaj izkazala za pikantno, kar močno pikantno. Angleško se pa zelo težko kaj zmeniva. WC najdeva po kitajsko, pozdraviva in zahvaliva se pa tudi. Besede so pa meni/nama tako zakomplicirane, da se vec kot 2 na dan skoraj ne uspem zapomniti:) Še številke bi se morala naučiti... Pa še marsikaj.

No, jutri akcija s kolesi, malo peš, potem pa naprej v še višji Lijiang, kjer naj bi pa menda že pošteno snežilo... Tukaj bolj prši. Doma si pa želite zime, kaj. No, menda da celo bo konec tedna? Midva sva se pa tudi že navadila na nizke temperature. Zdaj, ko sva opremljena z zimsko opremo, naju že skoraj ne motijo. Ko zares zapiha se malo spogledava, skomigneva z rameni, nasmehniva drug drugemu in čez kapo potegneva se kapuco, pa gre:) Se bova grela na Filipinih:)

Lep pozdrav, Monika