Hanoi

Sem se že hvalila kako prijetno toplo je tukaj, za v Tevice in kratke rokave. No, saj je bilo. Tistih par dni, ki sva jih takoj po prihodu preživela v Hanoju. Tam sva v eni od neštetih agencij, ki vse ponujajo skoraj identične programe, vplačala 3 dnevni izlet v pravljicni Halong Bay, zaliv z več tisoč apnenčastimi otočki.

Raj za plezarijo, še posebej za deep water soloing, a trenutne zimske temperature (januar je menda najhladnejši del leta) niso ravno idealne za namakanje v morju, ki nima več kot 15 stopinj. Na morju sva si privoščila dvo urno kajakiranje do Monkey islanda in nazaj. Od tam naju je pregnala razkurjena opičja druzina. Sva si izbrala miren, odmaknjen pomol, da si v miru nabereva moči za povratno veslanje in uloviva kakšen sončni žarek, ko že ni sezona za kopanje, najin vodič je šel pa medtem lovit ribe. Kar naenkrat sta pa čez celo plažo proti nama pridrvela 2 cvileča opičja mladiča (nisem dojela a sta se tepla a igrala). Ker veva, da z opicami ni česenj zobati, sva hitro vstala, da bi šla proč, v tistem trenutku je pa z druge strani pomola pridrvel glavni samec iz tropa. Gregor je še uspel napraviti dva koraka v stran, samec se je pa pokadil vame. Ne vem, a sem zavestno skočila, a sem v paniki naredila korak prevec nazaj in padla z dvometrskega pomola na peščeno plažo. Pok, na hrbet, a v strahu, da se bo pognal za menoj sem se v trenutku pobrala in v roki že držala kamen, da ga zalučam vanj. Pa se je umiril in tudi Gregor je varno prišel za menoj. Vodič je kar pridirkal z morja proti nama, ko je zaslišal opičje in moje cviljenje. Kaj hitro smo bili spet v resilnih jopičih in nazaj na vodi. 

Nazaj grede smo veslali skozi plavajočo vas z 800 prebivalci. Zadnjih 50 let imajo hiške na splavih, ki so z zajlami fiksirani v prepadne stene otokov, prej so bili pa kar na čolnih. Preživljajo se z ribolovom.

Zadnje 3 dni sva pa preživela v narodnem parku Ba Be na severu, vmes je pa prišla ohladitev. Cel dan s čolnom po reki in jezeru, zraven pa nekaj hoje in transport tja in nazaj na razmajanih busih, kjer piha pri vseh špranjicah, če že nimajo na stežaj odprtih oken in vrat in sva skoraj... zmrznila! Ja, tukaj, na severu je vendarle zima.

V Hanoju, kjer čakava na filipinsko vizo za Gregorja (kompliciran postopek, za nas, reveže Slovence, ki smo ena redkih držav, ki jo potrebujemo) je trenutno okoli 16 C. Je prišla hladna fronta, menda s Kitajske. Ker v soboto, po ovinkih, ponovno potujeva v gorati severni del na treking in od tam v Junan, ki tudi leži na skoraj 2000m in mu trenutno vlada zima, sva se včeraj opremila s puhovkami:) Saj tako grozno mraz ni, sploh, če migaš, so pa naporne dolgotrajne voznje z busi, kjer res povsod piha. Sicer je pa prijetno.

Velik hec je sporazumevanje v angleščini zunaj hotelov (na Kitajskem je menda še napornejše), še posebej na vaseh in v manj turističnih krajih. Ampak, do danes še nisva bila lačna, ujela sva vse buse, spala dobro, bia hoi (pivo) pa tudi znava naročiti. Pivo je tukaj menda najcenejše na svetu, manj kot pol USD za ta veliko flašo. Prejšnji dan sem komaj dojela, da mi en "hotelir" odgovarja v nemščini! No, saj tipček ni znal prav dosti. Mislim, da niti ni vedel, da govori drug jezik, kot sem ga jaz:) Vedel je, da govori nek tuj jezik. Mislim pa, da ni ločil ang in nem.. No, zmenila sva se! Sicer si  pa mahamo in rišemo:) Se nama pa zdi, da v Afriki so bili bolj dojemljivi za ta način sporazumevanja kot tukaj.

No, danes je na sporedu Striček Ho s svojim muzejem in mavzolejem in podobno, jutri kačja vas in Filipinska ambasada, zvečer pa mogoce že 10 urni nočni bus. Greva zdajle preverit na postajo, kaksen je vozni red.

Lep pozdrav,

Monika in Gregor