Manila

Pa sva končno prišla na toplo. Zaradi nočnega pristanka v Manili sva se odločila, da je varneje počakat na letališču do jutra, kot sredi noči kolovratiti po mestu in iskati prenočišče. Meni je bilo kinkanje na stolu naporno, Gregor je pa bral do jutra! Menda mu je držala se kava s hongkongškega letališča. Jaz sem pa že na letalu zaspala skoraj kot top.

Pot z letališča v mesto je bila manj naporna kot sva pričakovala. Najprej jeepney, podaljšan jeep, ki lahko pelje kar do 20 ljudi, če se jih ne nažoka celo več in potem z metrojem do centra. Lakotnika sva šla najprej na zajtrk in potem ponovno vsak en krog lova za sobami. Vse polno in spet dražje kot sva upala, da bo. Izgleda, da visoka zasedenost sob, tudi tistim, najogabnejšim, da možnost dobrega zaslužka = tudi te imajo sorazmerno visoke cene. No, ni vrag, sva našla eno, kar ok. Za začetek bo, za naslednji obisk Manile sva si pa rezervirala eno lepo:)Vreme pa toplo, sicer kar oblačno, ko se pa sonce pokaze pa vroče. Po tem se mi je zadnjih 5 tednov kolcalo.

Prvi dan je bil bolj na izi. Predvsem sva morala poskrbeti za pranje perila in nekaj internetnih zadev, nakup adapterja za električne zadeve in hrano. V najini bližini je en nakupovalni center v par nadstropjih, kjer dobiš občutek, da je namenjen le hrani. Sami restavrani, s fastfoodom, ala menze, pa tudi boljnobel zadeve.Samo ena banka je, ki na svojih bankomatih omogoca dvig večjih zneskov kot je 70 evrov in sva morala se na poiskanje te. Na prvi pogled so se nama zazdeli Filipini cenejši od Vietnama in Kitajske. No, le nastanitve se ne zdijo. Le revščina, ki sva se ji čez Vietnam in Kitajsko očitno izognila, je ni ali pa le nisva bila na pravih mestih, me je tukaj, po dolgem času ponovno nekoliko pretresla. Skozi okno restavracije, kjer sva prvo jutro zajtrkovala, sem opazovala družino z dojenčkom in mogoče dvoletnim otrokom, ki je prišla na pločnik nasproti, kjer so očitno imeli dnevno sobo. Iz škatelj in lesenih zabojev so izvlekli posode in ogrodje vozička za dojenčka, ležišče sta mu pa starša naredila iz kartona. Njihov sosed se je pa ravno prebudil. Pocasi vstal, se obul, eno "posteljno stranico" spremenil v klop, še malo pomeditiral, potem pa pospravil vse skupaj k zidu in šel na drug konec pločnika, očitno v drugo kuhinjo. In ni bil to edini tak prizor.

Naslednji dan nama je Manila že zjutraj postregla s soncem in na zajtrk sva se odpravila v Intramuros, mesto iz 16. stoletja, se sprehodila po mogočnem obzidju, raziskala trdnjavo in obiskala hišo, ki jo je dala postaviti Imelda Marcos, kot tipično manilsko hiso. Kot da ne bi se imela dosti Kitajske, sva zašla tudi v to četrt in se ustavila na zanimivem Kitajskem pokopališču. Ironično je, da je marsikatera grobnica bolje opremljena in vzdrževana kot so lokalne hiše takoj izven pokopališkega obzidja. Nekatere grobnice imajo celo klimo, tekočo vodo in WC, da je umrlim udobno na poti v raj...

Potem pa zvecer z metrojem v južni del prestolnice, v najvecji azijski nakupovalni center. Za zmešat! Štacune, štacune, štacune in še vec restavranov... Midva sva iskala dobro založeno knjigarno, a v dveh, kar velikih, nisva dobila željenih knjig in kino, je bil drugi na spisku. A med nama zanimive filme je padel le Jumper, ki pa je, na Gregorjevo žalost, odpadel zaradi mojega nezanimanja za znanstveno fantastiko. Tako dolgo sva kolovratila naokoli in se odločala kje in kaj bolva jedla, da sva ob 22h kar naenkrat ugotovila, da vsi zapirajo. In ko sva se koncno uspela najesti, se je zapletlo s prevozom. Pa ne preveč. Le nama priročni metro je že zdavnaj nehal z obratovanjem. Najprej se nama je zdelo, da nama preostane le taksi, a sva izpeljala z menjavo dveh džipnijev. Skoraj tako enostavno kot pasulj:) Največji problem je bilo v temi ugotoviti kaj piše na drvečih džipnijih in ga še pravočasno ustaviti. Dobro naspana in s sveže opranim perilom se odpravljava na bus proti severu. V hribe, med riževe terase in podzeme jame.

 

Lp,

Monika