Visayas

Visayas je skupina otokov, kjer sva midva preživela zadnje dneve najinega skupnega potovanja. Luzon sva zapustila z barko, s pristanišča v Pilarju. Cel projekt je bilo izvedeti urnik odhodov trajektov za otok Masbate. Še v pristanišču so mi trije povedali različne ure odhodov, kaj šele v pol ure oddaljenem kraju, kjer sva spala. Trajektni urnik je kar težava pri načrtovanju potovanja po otokih. Še posebej po teh, manjših, ki sva jih imela midva na poti. Trajekti so dva do trikrat tedensko, nekoliko je urnik odvisen tudi od vremena. Če se zamenja lastnik ladje, se lahko spremeni tudi urnik.
 
Šla sva na ladjo ob 10:30 dopoldan. Vožnja je, namesto 3 do 4 ure, trajala skoraj 6ur. Morje je bilo prijetno mirno in nebo, po zelo dolgem času, skoraj brez oblačka, čeprav lesene klopi na ladji so bile pa daleč od udobja. Večino časa sva brala, kratek čas sem se izven pokrite kabine nastavljala sončnim žarkom, ki so bili pa hitro premočni.
 

Po pristanku v Masbateju, sva se morala naprej prepričati, če morava na trajekt za Sibuyan, res na drugo stran otoka. Res, so nama zagotovili domačini. Trajekt bo mogoče naslednji dan ob 8h ali 9h dopoldan, do tja pa 2 uri z avtobusom. Kdaj je zadnji bus nisva vedela, zato sva se hitro podvizala na postajo.

Med potjo je začelo deževati in izstopila sva ravno v najhujšem nalivu, strehe pa nobene v bližini. Smešen način je imel šofer pri zaračunavanju vozovnic: ko si izstopil. Ne še v vozilu, tik pred izstopom. Midva sva plačevala v najhujšem nalivu, skrivajoč se pod dvignjenimi zadnjimi vrati kombija, ki pa niso nudila dosti zaščite pred dežjem. Že med potjo so pošteno puščala in za ohraniti suhe nahrbtnike nama ni bilo več potrebno pretirano skrbeti, ker sta bila že tako mokra.

Vsaj gostišče s sobami je bilo takoj čez cesto. Naj bi bila ednina možnost prenočevanja in nisva niti pomislila, da bi še kaj iskala naokoli. Da bi preveč izgubljala besede o sobi, nima niti pomena, kopalnice ni bilo niti skupne, WC brez tekoče vode pa družinski, v pritličju. Pa vse bi še bilo, če bi bilo to le za eno noč, sva pa morala tu preživeti dve, ker se je izkazalo, da gre trajekt šele v nedeljo, naslednji je bil pa v sredo in za po vrhu je oba popoldneva močno deževalo. Našla sva nekaj spodobne hrane, malo posedela ob pirčku, iz iz slamnate kolibe, ki je nudila steho restavraciji, opazovala dežne kaplje in valovito morje. Še najudobneje je bilo v spalni vreči, s knjigo v roki.

Trajekt sva zjutraj čakala že ob 8h, da nama ja ne bi ušel. Odpeljal je ob 10h. Sva najprej mislila, da naju hecajo, ko so nama namignili kam naj se vkrcava. Čolnicek je bil že dodobra naložen s tovorom, v kabini je bila spredaj ena klop za kapitana in v prvem delu še par klopi brez naslonjala za nas, 12 potnikov, zadaj pa tovor. Vožnja je bila kar naporna, spet skoraj 6 urna, pri okoli 15 km/h in močno vzvalovanem morju. Valovi so z desne butali v kabino in nas, kljub zaprtim oknom nekajkrat dobro osvežili.

Otok Sibujan naju je pričakal v soncu. Zdravje nama na tej poti nekam čudno nagaja in tokrat je bil Gregor tisti, ki je potreboval počitek. V prijetni sobici, tik ob morju si je privoščil popoldanski počitek, jaz pa nekaj poštenih zamahov v toplem morju in popoldanskem soncu. Izgleda, da se dež počasi le umirja. 

Na najino žalost sva imela trajekt naprej že naslednje jutro. Nekako sva računala na en dan natem otoku in potem premik na Boracay, kjer si bova za konec, na beli peščeni plaži privoščila zaslužen počitek. Trajek s Sibujana na Boracay gre dvakrat tedensko in kaj dosti nisva niti imela za izbirati. Je bil pa tako nobel trajekt, da bi vožnjo z veseljem še podaljšala. Na strehi kabine je bilo urejeno nekakšno skupinsko ležišče, zaščiteno pred soncem in užitek je bilo v ležečem položaju, ob branju in čvekanju, opazovati leteče ribe, ki jih je kar mrgolelo.

Do Boracaya naju je po pristanku ločila še nočitev v Roxasu na otoku Panay, 5 ur vožnje z busom, ki bi bila sicer krajša, a kaj, ko bus odpelje šele, ko je poln in potem še 10 minut s trajektom.Boracay je komaj 9 km dolg otoček z znano, 4 kilometersko belo peščeno plažo. Vzdolož plaže so posejane kokosove palme, ki plažo ločijo od peščene promenade in vrste restavracij, barov, trgovinic in počitniskih rezortov. Plaža je res romantična, še posebej je bila najbrž ob tokratnem najinem obisku, ko se zaradi ne tipičnega vremena, ni ravno trlo turistov. Najela sva si prijetno hiško, kakršne so bile nekdaj tipično bivališče filipincev. No, v odmaknjenih krajih so še vedno. Zgrajena je iz bambusa in pokrita s slamo ter dvignjena slabega pol metra od tal in z visečo mrežo na terasici spredaj. Res (k)raj za počitek. 

Otok se je nekoliko napolnil v petek popoldan. Znano je, da vikend pripelje sem trume turistov iz Manile. Skoraj vse restavracije so zvečer svoje prostore podaljšale na plažo, ampak tokrat nas je, že takoj v petek, zgodaj zvečer, pod streho pregnala nenadna nevihta.

Vreme, kljub vsem upanjem, še vedno ni bilo poletno, čepraj naj bi bilo glede na monsun, suho že od jeseni in med marcem in majem tudi zelo vroče. Že v Donsolu je Gregorju en gospod razložil, da so pri poročilih povedali, da tole deževje v suhi dobi povzroča La Niña in da je tako ugotovil, da letos ne bo poletja. In očitno nama tale La Niña res, že ves čas, križa račune.

Na Boracayu nama je sicer vseeno uspelo užiti nekaj sončnih dni in toplo, turkizno modro morje. Uživala sva ob ribji hrani, mangovih, bananih in ananasovih napitkih, pirčkih... Posebno doživetje je bil celodnevni snorklerski izlet okoli otoka, z vmesnim postankom na obali za kosilo. 
 
Dnevi, ob prijetnem pohajkovanju, so nama pa kar brzeli. No, približeval se moj odhod in vsak dan posebej sem s težkim srcem odštela.

Popoldansko nočni povratek v kombinaciji avtobusa in trajekta nama je kar hitro minil. Še dve noči v Manili, še nekaj nakupov, še zadnja dva dneva skupaj in na dan stavke avtobusarjev in šoferjev džipnijev, zapuščam Gregorja za naslednji mesec ali dva.

Lep pozdrav,

Monika