Iz Manile v gorski filipinski raj. No, daleč od podobe naših hribov, pa vendarle lepo. Najprej se niva uspela popolnoma odločiti po kateri poti bova šla na sever in sva šla via Bagio. Ko sva ugotovila, da tu ni kaj posebej zanimivega, sva šla ob 13h na zadnji bus za Sagado.
6-7 ur so rekli. Ravno še spodobna večerna ura za iskanje sobe. Pa ni bilo tako. Nekje na pol poti nam jo je zagodel zemeljski plaz in smo na cilj prišli ob 1h ponoči. Prijetno malo mestece naju je pričakalo v vsej svoji spokojnosti.V treh guest housih, sva v zadnjem komaj zbudila nočnega portirja, temu je pa potem vzelo celo večnost, da nama je dodelil sobo in še to nepostlano, ker od druge ni našel ključa. Brez rjuh je izgledala grozno in potem nama je pritresel še ene grozne odeje. Takole nama pa spalka se kako prav pride. Zjutraj, ko so nama postelji odeli v zanimivo rdečo posteljnino je pa soba takoj postala prijetnejša. Kopalnica je bila zunaj, skupna, mraz pa tudi tak, da nama ni bilo kaj dosti do tuširanja z mrzlo vodo. Bo že topleje, sva si mislila.
Sagada naju je najbolj navdušila spovezovalno jamarsko potjo: iz ene jame po podzemnih prehodih v drugo, z uporabo vrvi, malce plezarije gori in doli skozi nekje res ozke prehode.
V Banaue sva se selila preko Bontoca. Se najprej najedla, potem pogledala lepo urejen muzej, bolj antropološki kot zgodovinski in naprej na bus. Sva že sedela na džipniju, ki naj bi odpeljal ob pol dveh, pa ni imel dovolj potnikov in enostavno ni šel. Parim potnikom nam je šofer ponudil, da za višjo ceno karte nas vseeno pelje. Midva sva si že takoj rekla, da v toplem, sončnem vremenu nama res ni noben problem počakat na bus ob 16h. Tako so se odločili tudi ostali najini sopotniki.
Sagada naju je najbolj navdušila spovezovalno jamarsko potjo: iz ene jame po podzemnih prehodih v drugo, z uporabo vrvi, malce plezarije gori in doli skozi nekje res ozke prehode.
V Banaue sva se selila preko Bontoca. Se najprej najedla, potem pogledala lepo urejen muzej, bolj antropološki kot zgodovinski in naprej na bus. Sva že sedela na džipniju, ki naj bi odpeljal ob pol dveh, pa ni imel dovolj potnikov in enostavno ni šel. Parim potnikom nam je šofer ponudil, da za višjo ceno karte nas vseeno pelje. Midva sva si že takoj rekla, da v toplem, sončnem vremenu nama res ni noben problem počakat na bus ob 16h. Tako so se odločili tudi ostali najini sopotniki.
Naslednji dan sva se zmenila za dvo-dnevni treking v Batad, skozi znamenite 2000 let stare riževe terase, ki so pod zaščito Unesca. Najin nacrt je bil sicer štiri dnevni trek nekje naokoli, pa dež, ki ga je bilo na tej strani Kordiljere samo še več, ni tega dopuščal. No, pa kaksen pomen bi imelo se mučiti po blatnih poteh, biti premočen od dežja in še brez razgleda?
Elvis, najin vodič, nama je pa kasneje povedal, da so v tistem predelu v času dežja tam pijavke in to se neke posebne leteče, ki z drevja skočijo nate. Dobro sva se odločila, kaj.
S trekom sva imela kar srečo. Prvi dan je bil še malo jokav na trenutke, drug dan pa že skoraj v soncu. Terase pa še v oblacnem vremenu presunljive. In ko pomisliš kakšna znanost zgraditi jih je še danes, kaj šele pred toliko leti. V tem predelu so bili ravno v času saditve riža.
Vreme pa res neverjetno. Za zjokat, sploh za mene, ki sem tako težko čakala tropski filipinski raj:) Tudidomačini vsepovsod kar zmigujejo z glavo. V Banaue so nama rekli, da lani so imeli zadnjo kapljo dežja 15. januarja, letos pa še en mesec kasneje še kar dežuje.
No, midva sva bila tik pred selitvijo na skrajni jugovzhodni del otoka. Južneje bo pa sigurno sončno, sem računala. Tukaj pa ne le dež, temveč še poplave. Da so res hude sva dojela šele z SMSov od doma, da menda poslušate pri poročilih o obilnem
deževju na Filipinih. Ampak tu vsaj hladno ni. Dež se je pa res zlival po obrokih. Vmes je ravno toliko pojenjal, da sva se lahko počasi premikala naprej po mestu in okolici. Nama je pa preprečil vzpon na še delujoči vulkan, ki je zadnjič izbruhnil leta 2004.
Elvis, najin vodič, nama je pa kasneje povedal, da so v tistem predelu v času dežja tam pijavke in to se neke posebne leteče, ki z drevja skočijo nate. Dobro sva se odločila, kaj.
S trekom sva imela kar srečo. Prvi dan je bil še malo jokav na trenutke, drug dan pa že skoraj v soncu. Terase pa še v oblacnem vremenu presunljive. In ko pomisliš kakšna znanost zgraditi jih je še danes, kaj šele pred toliko leti. V tem predelu so bili ravno v času saditve riža.
Vreme pa res neverjetno. Za zjokat, sploh za mene, ki sem tako težko čakala tropski filipinski raj:) Tudidomačini vsepovsod kar zmigujejo z glavo. V Banaue so nama rekli, da lani so imeli zadnjo kapljo dežja 15. januarja, letos pa še en mesec kasneje še kar dežuje.
No, midva sva bila tik pred selitvijo na skrajni jugovzhodni del otoka. Južneje bo pa sigurno sončno, sem računala. Tukaj pa ne le dež, temveč še poplave. Da so res hude sva dojela šele z SMSov od doma, da menda poslušate pri poročilih o obilnem
deževju na Filipinih. Ampak tu vsaj hladno ni. Dež se je pa res zlival po obrokih. Vmes je ravno toliko pojenjal, da sva se lahko počasi premikala naprej po mestu in okolici. Nama je pa preprečil vzpon na še delujoči vulkan, ki je zadnjič izbruhnil leta 2004.
Iz Legaspija pa na morje. V Donsol. Opazovat in plavat z morskimi psi kitovci, prijaznimi do 10 metrov dolgimi ribami, ki se na srečo prehranjujejo le s planktonom. To pa je bilo nekaj! Vodič nam je na čolnu s 7 potniki razložil glede kitov in da včasih ne vidijo nobenega... Nam skuša že takoj povedati, da najbrž ne bomo videli nobenega, sva se žalostno spogledala.
Vreme pa spet tako, da nisem vedela, če si sploh želim v vodo. Se pa dež trenutno le nekoliko umirja, se mi zdi, a si le bolj želim, da bi se, saj ne vem več:) Uf, pa je šlo. Ko smo po več kot eni uri našli prvo ribo smo blili več kot navdušeni in nihče niti pomslil ni več na mraz. In potem smo srečali še 5 kitov, tri res od blizu. Ko smo plavali okoli njih smo lahko videli celo tiste male ribice čistilke okoli njegovih ust in po telesu. Je pa to hitra riba, ki se za povrhu še takoj, ko začuti da ni sema, potopi. Je treba biti kar hiter, da se je lahko vsaj malo nagledaš.
Vreme pa spet tako, da nisem vedela, če si sploh želim v vodo. Se pa dež trenutno le nekoliko umirja, se mi zdi, a si le bolj želim, da bi se, saj ne vem več:) Uf, pa je šlo. Ko smo po več kot eni uri našli prvo ribo smo blili več kot navdušeni in nihče niti pomslil ni več na mraz. In potem smo srečali še 5 kitov, tri res od blizu. Ko smo plavali okoli njih smo lahko videli celo tiste male ribice čistilke okoli njegovih ust in po telesu. Je pa to hitra riba, ki se za povrhu še takoj, ko začuti da ni sema, potopi. Je treba biti kar hiter, da se je lahko vsaj malo nagledaš.
Bivanje v Donsolu sva si za en dan podaljšala zaradi birokracije. Gregor je šel nazaj v Legaspi po denar na bankomat, urediti nekaj preko elektronske pošte in zapečt fotke na DVD, ker v vsaki vasi tega že ne počnejo. Ker zapuščava Luzon in greva na otoke, potrebujeva malo večjo zalogo denarja, ker nimava podatkov kje bo prvi bankomat. Brez denarja pa, žal, ne gre.
Saj res, bi skoraj pozabila! Iz Banaue v Legaspi sva se ustavila se v Angelesu (okolica Manile), v kraju, ki je odskočna deska za treking na ali po okolici vulkana Mt. Pinatubo.
Že "gor" grede sva se ustavila tu, ampak le pojedla kosilo, zares okusno pico, in šla naprej. Predvsem na moje prigovarjanje. Ustavila sva se na najbolj "turistični" ulici, kjer naj bi bilo največ hotelov in restavranov, pa se je meni hitro začel obračati želodec, hoteli pa, tistih par, ki sem jih šla preverit, itak polni. Prav pretreslo me je, ko sem videla, kako so bari in restavrani vzdolž ulice, polni belih dedcev, vseh starosti-kar je meni še posebej grozno, ki se zabavajo z mladimi filipinskimi dekleti, nekaterimi še na pol otroki. Veliko je američanov. Pridejo in si s sobo najamejo še spremljevalko. Groza. Za par tednov ali celo mesecev. Čez dan posedajo naokoli, ponoči pa... No, pri drugem obisku Angelesa se mi je pa scena zdela že malo bolj smešna, še vedno pa malo nagravžna. Vsi ti moški so se mi pa v bistvu že smilili. Punce pa tudi... Je kar precej seks turizma po Filipinih. No, saj ga je povsod, tudi v Afriki ga je bilo opaziti, le s to razliko, da tu težko vidiš belo žensko s filipinskim moškim. Je še nisem. V Angelesu sem bila pa jaz edina bela ženska. Preverit hotele je Gregor raje poslal mene, ker da bi njemu najbrž že avtomatsko ljubico zraven zaračunali:)
Že "gor" grede sva se ustavila tu, ampak le pojedla kosilo, zares okusno pico, in šla naprej. Predvsem na moje prigovarjanje. Ustavila sva se na najbolj "turistični" ulici, kjer naj bi bilo največ hotelov in restavranov, pa se je meni hitro začel obračati želodec, hoteli pa, tistih par, ki sem jih šla preverit, itak polni. Prav pretreslo me je, ko sem videla, kako so bari in restavrani vzdolž ulice, polni belih dedcev, vseh starosti-kar je meni še posebej grozno, ki se zabavajo z mladimi filipinskimi dekleti, nekaterimi še na pol otroki. Veliko je američanov. Pridejo in si s sobo najamejo še spremljevalko. Groza. Za par tednov ali celo mesecev. Čez dan posedajo naokoli, ponoči pa... No, pri drugem obisku Angelesa se mi je pa scena zdela že malo bolj smešna, še vedno pa malo nagravžna. Vsi ti moški so se mi pa v bistvu že smilili. Punce pa tudi... Je kar precej seks turizma po Filipinih. No, saj ga je povsod, tudi v Afriki ga je bilo opaziti, le s to razliko, da tu težko vidiš belo žensko s filipinskim moškim. Je še nisem. V Angelesu sem bila pa jaz edina bela ženska. Preverit hotele je Gregor raje poslal mene, ker da bi njemu najbrž že avtomatsko ljubico zraven zaračunali:)
No, naslednjič se najbrž javim z bele peščene plaže Boracaya!
Lep pozdrav,
Monika