petek, 1. januar 2010

Leto...


Takole, pa je spet pri kraju. Še eno leto. Čas za refleksijo? Včasih najbrž ni slabo pogledati nazaj, v mislih preleteti dneve, mesece, leto, podoživeti lepe trenutke, se še enkrat nasmejati in hkrati pomižikniti žalostnim v slovo...

Narediti nekakšen zaključek in začeti na novo, z novo, pozitivno, energijo. Saj novo leto je nov začetek. Različni narodi, različna verstva in verjamem, da tudi posamezniki, ga praznujemo vsak nekoliko drugače in ob različnih prelomnicah, pa vendarle imamo vsi vsako leto konec in začetek...

Spremeniti zgodovine se ne da, čeprav bi jo, z novim znanjem in  z novimi spoznanji, najbrž vsak kdaj želel...

Si bom pa za letošnje leto zaželela par stvari. Da sem nekaj že napisla Dedku Mrazu, ni skrivnost:) Da bi rada še pred  jesenjo v rokah držala diplomo, vsekakor pa pred naslednjim božičem... Ampak to so že plani in teh v bistvu nočem več... Bom že:) Da me že dolgo vleče spet  s torbami na kolo... Ja, to si zares želim.... Pa tek, in hribi! Da bi spet, ob čim večih priložnostih, lahko sledila skicam, tipala skalo in se veselila na vrhovih in potem še v dobri družbi in ob pirčku, na sestopu, podoživljala smeri  z vsakim njenimi detajlom, klinom, frendom in udobnim štantom... Pa da bom že tole zimo ponovno odkrivala nove grape, ledne slapove, osvajala nove vrhove, da bodo zavoji na smučkah gladko drseli... Pa da bodo priložnosti za poležavanje na soncu, ob vodi... Da bom srečna. Da bom zdrava in zaljubljena in ljubljena... To bo vsekakor sreča;)

In če bom srečna sama, bodo srečni tudi vsi okoli mene. In življenje bo lepo.


® Umetnije so izpod čopičev Vinka Bogataja 

sreda, 30. december 2009

Miklavž, Božiček, Dedek Mraz...

Poleg tega, da je december veseli, je tudi zapravljiv in hkrati še mesec daril. Miklavž mi je prinesel Salzburg, Dedek Mraz novo torbico in zdaj čakam še Božička, če se me mogoče usmili z novo puhovko, tako, lepo, rdečo:-).
 
Pa bog si ga vedi, če jo bom tole zimo sploh še potrebovala... Da nisem najhladnejše dneve v hribih za tole zimo že preživela? Da ne bi bilo namesto puhovke boljše darilo nov nahrbtnik? Ma ne, saj stari bo že še zdržal do naslednjega Božička, najbrž še dlje.... Mogoče jih v ProMontani celo že prej spet piči, da naredijo akcijo 50% off. Letošnjo sem zamudila. Broke kot vedno, ko so akcije ali  razprodaje... A nič hudega, ker itak se mi v tisto gužvo po trgovinah ponavadi ne da. Če že, se največkrat zgodi, da vstopim, ko  se evforija prvih dni razprodaj že poleže. In takrat, ne da ni več dolgih vrst pred kabinami, tudi za probat ponavadi ni nič več. Še sreča, da si vsega še ne upam naročiti po netu, ker potem bi, lepo v miru, nakupovala "iz naslonjača" in bi znala biti broke celo leto;-)

četrtek, 17. december 2009

Ročno delo

Skrajni cajt je že bil, da sem se lotila izdelave novoletnih voščilnic. Ves potrebni material sem zadnje 3 tedne vozila s sabo na relaciji Lesce-Ljubljana, z upanjem, da kakšen večer najdem čas za izdelavo.. Pa ni šlo, do včeraj zvečer...


Ideje kako bodo voščilnice izgledale nisem imela.. Nikoli je nimam, pa potem vedno nekaj uspem skupaj spacati. No, ne smem reči spacati, ker se mi nikoli ne zdijo spackane, ampak so mi večinoma zelo všeč in sem ponosna nanje;) Tudi tokrat.

Začela sem z rdečimi. Ravno so mi zalaufale, ko jih je zmanjkalo in hitro mi je postalo žal, da nisem naročila samo rdečih voščilnic. V koraku z moderno tehnologijo in pomanjkanjem časa sem si namreč  letos ves potreben material naročila preko spleta. In ko sem se lotila rumenih in oranžnih, mi je bilo takoj jasno, da sem površno naročila dodatke za izdelavo.Ko sem za trenutek  obsedela in razmišljala kako naj jih zapolnim, sem se spomnila starih zalog barvne lepenke na vrhu omare s knjigami. Hopa hop sem zlezla gor in v trenutku je bila kuhinja prekrita z raznobarvnimi polami papirja. Hitro so se našle nove kombinacije. Prav tako za zelene in modre. In prav slednje so mi bile na koncu najlepše...

Pri par vrstah bleščič, me je veselje do dela z njimi minilo že ob odprtju prve škatlice, ko se jih je , skoraj pol, usulo po tleh. In kuhinja se je v trenutku zasijala kot ganz nova...

In čeprav sem se zelo zelo potrudila in s sesalcem kar nekaj časa drgnila tla, mislim, da se zna kuhinja bleščati še tja v novo leto:)

Zdaj jih moram samo še spisati in še pravočasno odposlati... 

Pa srečno novo leto!


petek, 11. december 2009

Salzburg

Salzburg, ki nam večini najbrž kot prvo asociacijo navrže Mozarta, med drugimi slovi tudi kot ljubko mesto, polno baročne arhitekture. Pa moram priznati, da decemberski obisk mi je z neštetimi božički, stojnicami in lučkami, deloval predvsem prednovoletno, že povsem praznično.

Kulturno zgodovinskega in arhitekturnega utripa mesta tokrat, navkljub interesu, nisem niti približno uspela začutiti. Od vsepovsod so zvenele božične pesmi, neštete stojnice s hrano, pijačo, z novoletnimi okraski, nakitom, oblačili in seveda..... z Mozart kuglami, pa so ta občutek samo še dopolnjevale. Bile so natančno postavljene po vseh trgih in so, skupaj z ogromnimi osvetljenimi smrekami, še posebej zvečer, nekako celo onemogočale pogled na kulturno zgodovinske  spomenike. Pa nič zato... Glede na hladno vreme, ki je poleg dežja postreglo še z nekaj snežinkami, je res še najbolj dobro del kozarček kuhanega vina in pečen krompir z nadevom.
Ljudi pa... noro! Avtobusni turizem očitno kar cveti. Se mi je zdelo, da me truma ljudi kar sama nosi po ulicah starega mestnega jedra in če sem hotela zaviti po svoje, se nagledati mamljivih izložb, sem dejansko morala "izstopiti" iz te hodeče množice. In zdelo se je, da smo vsi na ulicah, da izložbe niso zadosti vabljive, ker trgovine so bile glede na trume mimoidočih pretežno prazne.

In če se zadnje čase nekoliko bolj trudim in prakticiram nemščino, se je tukaj, skoraj na vsakem koraku izkazalo, da rek "govori srpski, da te ceo svet razume" zares drži:) In vedno dobro dene, ko se izkaže, da znanje tujih jezikov na vsakem  olajša komunikacijo, potovanja... in da občutek domačnosti;)

Lep in živahen je bil praznični Salzburg, še polepšale so ga pa izkušnje s prijaznimi meščani.

sobota, 28. november 2009

Nude

Bilo je res odlično. Klub klubov v Studiu 14. Nude in Andrej , ki je res zakon, čeprav tokrat ni imel veliko možnosti za duhovite izjave in komentarje, ki jih napove, predstavi in pozdravi nas, ne prevelike množice poslušalcev . Ura in pol starih in novih komadov na ful in za po vrhu, izven etra [fak, kurac, pi...], še nagrada za našo podporo in navdušenje nad dogodkom.
A kaj, ko je vsega lepega vedno prehitro konec... izhod je tamle... no, se nadaljuje na drugi lokaciji....

sreda, 4. november 2009

Splača se...

Splača se teči maraton... Če te med samim tekom obletavajo nevzpodbudne misli zakaj si si to nakopal, zakaj je sploh potreben nekaj urni tek, zakaj se kilometri na obcestnih oznakah tako počasi premikajo, zakaj ni več postaj s hrani in pijačo, te na cilju vsekakor spreletijo občutki sreče in veselja, da ti je uspelo. Dobiš lepo medaljo, ob dvigu štartne številke pa že vrečko z darili v stilu maratona.

In danes, še ne 2 tedna po maratonu, ko sem že povsem pozabila na vse maratonske tegobe, me preseneti debela kuverta v poštnem nabiralniku. Majica. In v dopisu piše "pošiljamo vam majico, ki vam pripada po uspešnem maratonu".
No, majica je XL... in upam, da mi nikoli  ne bo prav, me je pa vseeno razveselila. In zdaj vsaj vem od kod folku majice s podobnimi napisi na hrbtni strani. Sem se že spraševala, če si jih sami potiskajo...

nedelja, 1. november 2009

Prazniki...

Pester je bil tale vikend... En velik praznični kolaž.... Dan reformacije, dan vačevanja, noč čarovnic in dan spomina mrtve.  

Da je dan reformacije preko Trubarja povezan s prvo slovensko knjigo in prvo omembo imena Slovenec večinoma kar pozabimo, še posebej, če nam praznik, tako kot letos, pade na že tako ali tako dela prost dan, soboto. Sobota je postregla s soncem in toplo popoldne je bilo kot nalašč za izdelovanje nasmejanih buč, s katerimi smo na predvečer vseh svetih, preganjali čarovnice… In če nimamo varčevalnih računov z visokimi vsotami denarja, potem nas je večina najbrž najbolj uživala v vsem kar je bilo te dni povezanega z nočjo čarovnic. Noč čarovnic je očarljiva mešanica kultur in stoletij: mešanica keltskega novega leta, romanskega praznika boginje sadnega drevja in sadja, Pomone in krščanskega praznika vseh svetih....

Tradicionalno srednjeveško preganjanje čarovnic se je v našem koncu s prvo temo začelo odvijati na Blejskem gradu, kjer so jih kar nekaj polovili in zažgali. Seveda so v predstavi najbolj uživali otroci… Mi pa potem, na toplem, ob nasmejanih bučah, z grickanjem bučnih semen in zalivanjem le teh z bučnim oljem… no, pač, s čimerkoli je že vsakemu sedlo... Da dan posvečen dušam umrlih in množično obiskovanje grobov in trošenje cekinčkov za rožne aranžmaje in cele  ograbke sveč ni moj dan, in najbrž še marsikoga drugega, najbrž ni treba posebej omenjati… Najbrž imam tudi srečo, da imam vse bližnje in ljube zaenkrat še ob sebi…

Pa vendar, tudi k tistim, ki jih nimam več, z velikoveč radosti pridem na obisk kar tako, s svečko ali brez, še najraje pa poleti s šopkom travniških cvetlic… Čeprav sem že pomislila, da bi, po precej letih, šla danes vendarle na pokopališče, da mogoče srečam koga, ki ga že dolgo nisem videla, ker konec koncev, to je tudi družabni dogodek, sem spomin na mrtve in predvsem žive obujala v popoldanskem izletu na Sv. Petra. Tudi tam sem srečala nekaj sorodnih duš in še v miru smo se na ves glas krohotali…