Kamasutra do jutra, Švarci v zeleni majci, Madonna, ki ni putana...

Se kar uresničujejo želje. Nisem še uspela pisat o čem drugem, ko se je že ponovil obisk Pakle. V drugi, a ravno tako odlični družbi. In jasno, zopet je bil obisk prekratek, nas je pa za našo skromnost nagradil z vsem lepim, najlepšim.
 
Petnajst se nas je nabralo, kar je lepo število za ferajnovski tabor. No, vremenska napoved je bila nora, tabora v Pakli pa tudi že en cajt  ni bilo in oboje je najbrž pripomoglo k tako številčni udeležbi.
 

Anića kuk nas je pričakal skoraj prazen, tako kemp kot stena in tudi v ostalih smereh ni bilo nekega silnega navala. Plezali smo v vseh mogočih smereh in v vseh mogočih kombinacijah alpinostov, mlajših in starejših pripravnikov.


Po pakistanski odsotnosti se nam je pred grško avanturo pridružil Nejc, Mihove zgodbe o madagaskarskih prigodah so nam razsvetlile obzorja o odnosu do življenja, ko nam je pripovedoval o črnih lokalcih, ki ne objokujejo smrti, o ljudjeh, ki se pač pokvarijo, o brezzobih lepoticah..


Zgroženi smo bili le nad prodajalko v kanjonu, ki je zjutraj kar zgodaj odpirala trgovino, proti večeru, ko smo se vračali iz smeri s povsem izsušenimi usti in z dehidriranimi telesi, je pa prezgodaj zapirala in že med vrati godrnjaje prodajala še zadnja pločevinke piva.  Očitno ji je največji biznis prodaja razglednic in magnetkov čez dan. Na srečo je Dinko, na koncu ulice, tudi po sončnem zahodu še rad postregel s kriglom piva, tudi dvema.




Družabni večer smo popestrili s klepetanjem in analizo gibov v smereh z omejenimi grifi, ali pa z ugibanjem "kdo sem". En večer se nam je pridružilo še nekaj kompanjonov z one strani Trojan, z  gajbo piva. Sodelovali so pri naši igri kjer so nekateri zelo hitro ugotovili kdo so, drugi smo se pa nekoliko bolj zapletali z vprašanji...Z nekaj pomoči smo na koncu vsi uspešno zaključili igro.




Nedeljsko jutro ni bilo lahko, še težji je bil dostop pod steno. Če bi zjutraj kdo predlagal opcijo ležanje v senci, bi jo z lahkoto sprejela:) Ampak, tudi po kratki in sladki plezariji je pred povratkom še prišel čas za kratek počitek. Spet lahko le rečem, da je bilo kratko a sladko in da smo odšli, ko je bilo najbolje, kar pomeni, da imamo najbrž spet vsi apetite po čimprej nazaj.
 

datum	vzpon	Naveza
30.9.2011	KAČA, 6a+, 300m,  Aniča kuk	Selan - Ekar – Mihelčič, Gašperin - Marčič
	ELCONDOR PASA,7a, 320m, Aniča kuk	Hladnik - Cerkovnik
	SEVERNO REBRO, 4b+, 170m	Golmajer – Tomažin - Remic
1.10.2011	VELEBITAŠKA, 6a+, 350m, Aniča kuk	Ekar – Ažman
	NOSTALGIJA, 6b+, 320m, Aniča kuk	Marčič – Cerkovnik
	Dr. BRAHM, 5c, 300m, Aniča kuk	Gašperin – Selan
	JUHA, 6a, 250m, Aniča kuk- zah. stena	Hladnik – Salkič Bogataj - Sladič
	CENTRALNI KAMIN, 5b, 170m, Veliki Čuk	Golmajer – Tomažin – Remic
	KAMASUTRA, 5b+, 150m, Aniča kuk	Sladič – Bogataj Golmajer - Tomažin
	INFINITO, 7a+, 350m, Aniča kuk	Žumer - Mihelčič
2.10.11	LJUBLJANSKI, 6a+, 220 m, Aniča kuk	Cerkovnik - Marčič
	AKADEMSKA, 5a, 180m, Aniča kuk-zah.stena	Sladič-Ekar Bogataj- Selan
	RUMENI STRAH , 7c, 350m, Aniča kuk	Ažman - Mihelčič
	NOSOROG, 4b+, 150m, Kukovi ispod Vlake	Golmajer – Tomažin- Remic
	NEMA DINKA DO DINKA, 7b, 28Om, Aniča kuk	Žumer M.-Hladnik

foto: Anja Salkič, Jana Remic

Dom

Pa ne moj dom. Tisti v Švici, na 4545 m. Sprva je bilo nekaj treme - večni dvom v zadostno kondicijo, kako se bodo obnašala pljuča, kako bo utripalo srce... Pa je šlo, z lahkoto, bi rekla sedaj, za računalnikom, s super hladno steklenico piva. V soboto zjutraj pa ni bilo tako lahko. Mogoče se je nekoliko le že poznala utrujenost prvega dne, vsekakor pa druga gostota zraka, ki je do vrha samo še padala in pogojevala tempo.

  

V petek smo štartali nekaj pred 5h. Precej prezgodaj, da bi si do meje lahko še nabavili domače pivo. Naš cilj je bila Randa.

Parkirali smo avto, napokali nahrbtnike in pot pod noge. Čakalo nas je dobre 3 urice popoldanskega vzpona do Domhütte, kamor smo prišli točno na večerjo. Jedilnica se je spraznila takoj po večerji in do 21h smo bili že vsi v zgornjem nadstropju, pod dekami in v pričakovanju jutranje budilke smo se kaj hitro zazibali v sen.

Zajtrk je bil postrežen nekaj čez 3h zjutraj in ob pol 4h je bila večina že na poti proti ledeniku Festigletscher. Navezani smo se povzpeli čez približno 70 meterski skalni del, ki nas je pripeljal na sedlo Festijoch (3723m), od koder smo vzpon nadaljevali po grebenu Festigrat. Na sedlu sva se s Sandro spogledovali, ker se naju je obeh že loteval glavobol in nekako si nisva hoteli še priznati, da so to lahko že prvi znaki višinske bolezni. Preden smo se podali na greben smo zaužili nekaj kalorij in se  dobro odžejali, s prvimi koraki naprej navkreber pa se je razblinil tudi glavobol.

Čeprav je bil koča polna, pri vzponu ni bilo čutiti drena. Smo se kar lepo razporedili, nekaj tu, nekaj pa po Normalki, ki je nam služila za sestop.Nočna oblačnost se je z jutrom začela trgati in proti vrhu nas je že spremljalo jasno nebo. Malo višje na grebenu nas je ujel tudi veter. Po dveh krajših postankih za malico in čaj, predvsem pa, da je srce pognalo nekaj novega kisika v noge, smo se po šestih urah hoje, v derezah in s cepinom v roki, veseli in zadovoljni objeli na vrhu.

Markantni Matterhorn smo občudovali že med vzponom, na vrhu smo si pa vzeli čas še za druge okoliške vrhove, ki so nas pozdravljali v bližini: Täschhorn, Alphubel, Allalinhorn, Lenzspitze, Nadelhorn, Stecknadelhorn in še mnogi drugi... Ne prav daleč na nas še čaka Mt. Blanc, ki smo si ga šli v nedeljo pogledat še od bližje, v francoski Chamonix.

Z vrha nas je do koče čakalo 1600 višinskih metrov spusta, kratek postanek na koči, da smo ponovno napakirali vso robo v nahrbtnike, plačali, vzeli planinske izkaznice in še 1400m do doline. Sestop ni bil enostaven. Ko se nama je s Sandro zdelo, da sva že skoraj pri avtu in se nama je pred nosom pokazala tabla Randa 35 min, sva se samo spogledali in bi se kar razjokali, če ni bi bili še tako zelo pod vtisom lepega doživetja. Nazaj se je vsekakor vleklo. Blaž je bil nekoliko pred nama in ni mogel zadržati smeha, ko naju je že malo šepavi  pričakal pri avtu:)

Vsem trem nam je v kempu sedel noro super tuš z vročo vodo. Za zaključek pa sproščen večer ob pivu... Še bomo šli v višave!

 

Paklenica

Na letošnji morski dopust sem se po dolgih letih vrnila v Stari grad, v Paklenico. Itak, da sem komaj čakala. Še posebej, ker sem vedela, da bo dopust preživet v dobri družbi, v družbi Štajercev in Gorenjcev. 

Ob prihodu nas je v Vesni že čakal plac za šotor, mrzlo pivo in travarica od sosede. Temperature, vsaj prve večere in jutra, niso bile poletne. Brez vsaj enih dolgih rokavov pri meni ni šlo. Potem pa vsak dan topleje. In ravno tako tudi morje. Ko je bil čas za povratek je bilo vse najbolj top, kar je naredilo močne skomine za čimprejšnji povratek.

Če se mi je do zdaj zdelo,da je poletna plezarija v Pakli nemogoča, sem bila tokrat prijetno presenečena. Za ogrevanje smo se lotili opoldanske frikarije v senčnih stenah, kjer sem bila prijetno presenečana nad svojo močjo. Naslednji dan sva se z Benotom dopoldan podala v Barba Ante v Velikem Ćuku. Od lanske Mojstrovke nisem še prav veliko plezala v vodstvu in nisem bila najbolj sproščena, ko sem se v to podala z Benotom, ki sem ga komaj poznala. Pa nama je fajn šlo. Že na dostopu sva toliko čvekala, da je trema z vsakim korakom popuščala. Podala sem se v prvi raztežaj in kar naenkrat sva bila na vrhu smeri. Na prvem varovališču me je čakala Mammutova matičarka, Beno je v naslednjem raztežaju zaslužil eno jebico in mogoče naju je nabiranje nove opreme vzpodbudilo k temu, da sva pohitela proti vrhu:)

Smetano na torti sem pa tokrat polizala v Klinu, ki ga je v senci postregla Velika stena. Tremo sem imela že odkar mi je Blaž obljubil, da jo bova sfajtala skupaj. Zjutraj sem šla vsaj enkrat več na WC, ponovila vajo pod smerjo in se z rahlim cmokom v grlu podala v prvi raztežaj. Ta težke je, jasno, podelal Blaž, vmes sem pa nekaj pofajtala tudi sama v vodstvu. V menda najlepšem raztežaju si je dal opraviti še s snemanjem. Nisem prav kmalu dojela, sicer bi lepše pozirala in komentirala:) Zadovoljstvo na vrhu je bilo spet veliko. Tako, kot vedno na vrhu smeri. Oba sva si želela čimprej sestopiti z Anića Kuka in it namočit vseh 10 prstov v slano vodo.

Ob poznih popoldnevih in večerih se je odvijala detektivka kdaj do toplega tuša, pa do zadnjega dneva nismo povsem naumili kdaj je ta ura. Tople vode ni bilo. Malo topleje je bilo ob varčnem tuširanju v dvoje, kajne Beno;) Gorenjkam pač šparovnost marsikje prav pride... Ni pa nujno, da se vedno obnese.

Načrti so bili, da se še vrnemo, v tej zasedbi: s Cvetko & Benejem, da bomo plezali in čvekali, Aljažem in Timijem, Anžetom & Pepo, da bomo šmuglali pri Enki, Davidom, da nas bo zabaval z zaganjanjem kugle, če z drugim ne:) Super je bilo imeti Ažmane next door, da bi bila naslednjič še Sandra z otrokoma in Petra s familijo takoj zraven bi bilo pa že čist preveč noro:) No, nekaj bomo že naumili do naslednje Pakle in ni vrag, da se nam ne bi še kdo pridruži, da bo z nami švical, zganjal norčije in se od srca smejal, se nastavljal sončnim žarkom, klepetal...  

Se že veselim!  

Home sweet home

Končno. Kupila. Svoje stanovanje! Točno tako, kot sem si ga želela: z balkonom, dimnikom, veliko kletjo in potrebnim obnove, da ga bom lahko uredila po svoje.


Zdaj, ko je renovacija v teku, ugotavljam, da je nakup res nekaj najlažjega, da so precej bolj zahtevne odločitve o posegih v stanovanje.  

Okna so v delu. Lepa, bela, lesena. Izbran je parket, kopalnica in končno tudi peč, ki mi je zadnji teden kradla spanec, ker se nisem mogla odločiti glede barve in stila. Predvem nisem hotela vpadljive, vsekakor pa funkcionalno in tako, da se barvno ne bo tepla z opremo, o kateri sedaj še nisem sposobna razmišljati. Že načrt za elektriko, je bil kar korak zame. Pošteno sem morala razmisliti, kako bo kasneje postavljena oprema, kako bo obrnjena postelja, kje bo stala pisalna miza, televizor, da o kuhinjskih elementih raje ne govorim. Vsaj to, da me bodo zjutraj budili žarki vzhajajočega sonca in da bodo kuhinjo krasila široka panoramska balkonska vrata, vem že od prvega trenutka, ko sem stopila

v stanovanje.

Stiropor in stare tapete v kuhinji in dnevni sobi so  končno "sčohane" s sten, ki zdaj čakajo, da se jih loti električar, še prej pa zidar podre en del stene in naredi nove estrihe. Tako. Moje stanovanje je končno pripravljeno na spremembe.

Z vrta pa že pobiram prve pridelke.

Dolomiti

"Pas, plezalke, čelada", sem začela pri sebi naštevati 3 obvezne kose opreme, ki jih vzameš s seboj, ko greš plezat. In: "Ne, ne greva nazaj", mi odločno reče Blaž, ko se tik pred Karavankami spomnim, da nisem vzela čelade.


Gledam ga vsa obupana in kar ne morem verjeti, da že plačuje tunel in se ne odziva na moje moledujoče poglede in mi mirno reče: "Si boš v Dolomitih kupila novo, ta je itak že stara, težka, pa še postrani ti stoji na glavi. Grda je pa že od takrat, ko je bila nova." Še vedno nisem dojela, da ni obrnil. Res sva bila tik pred tunelom, ampak zihr se da obrniti, sem razmišljala tisti trenutek. No, ni mi preostalo drugega, kot da se sprijaznim, da bo naslednji dan pač prva stvar nakup nove čelade...


Mogoče je res že skrajni čas, da se moderniziram, čeprav moram priznati, da mi ta misel ni prav hitro postala domača in sem vneto tuhtala, kdo se bo še odpravil od doma za nama, da bi ga prosila, da ustavi pri meni doma.

Ko sva se pozno zvečer pripeljala v kemp Marmolada v Canazeju, kjer je že bil nastanjen večji del plezalske druščine, sva jih jasno ujela, ko so ob pirčku in cvičku vedrili pod napuščem kopalnice. Jutri bo šajba, smo si vzpodbudno mižikali in prigovarjali, preden smo se zbasali v šotore. Tako kot je puhovka pasala zvečer, je dobro dela tudi za zajtrk, ko smo se pa v Selli zapodili po smereh, so nas že prijetno greli sončni žarki, ki smo se jim v naslednjih dneh celo skrivali v severnih stenah.

Po skoraj enem letu sem zopet plezala kot prva. V maju sem že bila v Dolomitih, a mi misel na to, takrat še ni bila prav nič domača, v bistvu mi je še pošteno vzbujala strah. Jasno, da sem bila tokrat ,po začetni tremi, potem navdušena nad svojim pogumom in zadovoljna, da ponovno plezam.


Zagato s čelado je rešil Gezza, ki je imel s sabo dve. V nedeljo, po splezani smeri v Mésules da la Bièsces, se mu zahvalim in jo vrnem, pa mi nagajivo podrobi, da zdaj, ko si nisem kupila nove, bom itak še naslednih 5 let strašila s tistim starim piskrom na glavi. Mogoče pa le ne bom. Pas imam tudi že nov ogledan. Je le že čas za menjavo robe, vsaj te, osnovne, ki nas v stenah varuje pred hujšimi nesrečami.

Bilo nas je 10 plezalcev, ki smo se tri dni zakajali v stene nad Canazejem. Plezali smo smeri v Pic Ciavazes, Sella Towers in Mesules da la Biesces. Irena in mlada dva nadebudneža so pa medtem uživali v pohodništvu, vožnji s košaro pod Marmolado, v Val Gardeni, gujsanju....

In vendar se premika....

... In to kako! Skoraj s preveliko hitrostjo. In počasi verjamem, da se stvari res zgodijo, če si le zadosti močno želiš. Družba, služba, stanovanje... Too good to be true? Ne, kje pa. Dobrota pač ni sirota in nekje se mora obrestovati, kajne;)

Trenutno kar ni časa, za nič. Po drugi strani ga je za vse, samo vsega je toliko, da že sama sebe ustavljam. Jesen se je malenkost vlekla, sploh po poškodbi, zima je postregla s smučarijo, ki je je bilo letos presenetljivo veliko, na smučiščih in tudi po hribih. In če sem si včasih mislila, da en teden sedežnic in smučanja ni zame, sem letos presenetila samo sebe, saj bi en teden z lahkoto raztegnila v dva... In med turno smučarijo so malenkost zapeli tudi cepini. Pomlad je tudi že završala v vsem svojem sijaju in čaka, da se razcveti v popoln cvet. Smuči bodo šle na servis in poletno spanje, kolo se je prebudilo, pretegnilo in že stoji s prvo počeno zračnico letos. In nove superge za letošnjo tekaško sezono ne bodo edini nakup tole pomlad. Do poletja bodo v senci oken, keramike, parketa. In elektiričar bo imel prednost pred vodovodarjem, ta pred malarjem, vmes se bodo podrenali še oknarji. In vsekakor bo čas tudi za posedanja na soncu, za simpatijo, prijatelje, za zaupne čveke in šepetanja s prijateljicami in za ugibanja in mnenja zakaj, kdaj, kako, kdo, a misliš. Pa seveda kakšen hribovski potep v kleni moški družbi, z nasveti, ki prihajajo iz ust preko čisto drugih, moških oči....In čakam na poletje, na mesece brez r-ja...