Paklenica

Na letošnji morski dopust sem se po dolgih letih vrnila v Stari grad, v Paklenico. Itak, da sem komaj čakala. Še posebej, ker sem vedela, da bo dopust preživet v dobri družbi, v družbi Štajercev in Gorenjcev. 

Ob prihodu nas je v Vesni že čakal plac za šotor, mrzlo pivo in travarica od sosede. Temperature, vsaj prve večere in jutra, niso bile poletne. Brez vsaj enih dolgih rokavov pri meni ni šlo. Potem pa vsak dan topleje. In ravno tako tudi morje. Ko je bil čas za povratek je bilo vse najbolj top, kar je naredilo močne skomine za čimprejšnji povratek.

Če se mi je do zdaj zdelo,da je poletna plezarija v Pakli nemogoča, sem bila tokrat prijetno presenečena. Za ogrevanje smo se lotili opoldanske frikarije v senčnih stenah, kjer sem bila prijetno presenečana nad svojo močjo. Naslednji dan sva se z Benotom dopoldan podala v Barba Ante v Velikem Ćuku. Od lanske Mojstrovke nisem še prav veliko plezala v vodstvu in nisem bila najbolj sproščena, ko sem se v to podala z Benotom, ki sem ga komaj poznala. Pa nama je fajn šlo. Že na dostopu sva toliko čvekala, da je trema z vsakim korakom popuščala. Podala sem se v prvi raztežaj in kar naenkrat sva bila na vrhu smeri. Na prvem varovališču me je čakala Mammutova matičarka, Beno je v naslednjem raztežaju zaslužil eno jebico in mogoče naju je nabiranje nove opreme vzpodbudilo k temu, da sva pohitela proti vrhu:)

Smetano na torti sem pa tokrat polizala v Klinu, ki ga je v senci postregla Velika stena. Tremo sem imela že odkar mi je Blaž obljubil, da jo bova sfajtala skupaj. Zjutraj sem šla vsaj enkrat več na WC, ponovila vajo pod smerjo in se z rahlim cmokom v grlu podala v prvi raztežaj. Ta težke je, jasno, podelal Blaž, vmes sem pa nekaj pofajtala tudi sama v vodstvu. V menda najlepšem raztežaju si je dal opraviti še s snemanjem. Nisem prav kmalu dojela, sicer bi lepše pozirala in komentirala:) Zadovoljstvo na vrhu je bilo spet veliko. Tako, kot vedno na vrhu smeri. Oba sva si želela čimprej sestopiti z Anića Kuka in it namočit vseh 10 prstov v slano vodo.

Ob poznih popoldnevih in večerih se je odvijala detektivka kdaj do toplega tuša, pa do zadnjega dneva nismo povsem naumili kdaj je ta ura. Tople vode ni bilo. Malo topleje je bilo ob varčnem tuširanju v dvoje, kajne Beno;) Gorenjkam pač šparovnost marsikje prav pride... Ni pa nujno, da se vedno obnese.

Načrti so bili, da se še vrnemo, v tej zasedbi: s Cvetko & Benejem, da bomo plezali in čvekali, Aljažem in Timijem, Anžetom & Pepo, da bomo šmuglali pri Enki, Davidom, da nas bo zabaval z zaganjanjem kugle, če z drugim ne:) Super je bilo imeti Ažmane next door, da bi bila naslednjič še Sandra z otrokoma in Petra s familijo takoj zraven bi bilo pa že čist preveč noro:) No, nekaj bomo že naumili do naslednje Pakle in ni vrag, da se nam ne bi še kdo pridruži, da bo z nami švical, zganjal norčije in se od srca smejal, se nastavljal sončnim žarkom, klepetal...  

Se že veselim!