Paklenica

Na letošnji morski dopust sem se po dolgih letih vrnila v Stari grad, v Paklenico. Itak, da sem komaj čakala. Še posebej, ker sem vedela, da bo dopust preživet v dobri družbi, v družbi Štajercev in Gorenjcev. 

Ob prihodu nas je v Vesni že čakal plac za šotor, mrzlo pivo in travarica od sosede. Temperature, vsaj prve večere in jutra, niso bile poletne. Brez vsaj enih dolgih rokavov pri meni ni šlo. Potem pa vsak dan topleje. In ravno tako tudi morje. Ko je bil čas za povratek je bilo vse najbolj top, kar je naredilo močne skomine za čimprejšnji povratek.

Če se mi je do zdaj zdelo,da je poletna plezarija v Pakli nemogoča, sem bila tokrat prijetno presenečena. Za ogrevanje smo se lotili opoldanske frikarije v senčnih stenah, kjer sem bila prijetno presenečana nad svojo močjo. Naslednji dan sva se z Benotom dopoldan podala v Barba Ante v Velikem Ćuku. Od lanske Mojstrovke nisem še prav veliko plezala v vodstvu in nisem bila najbolj sproščena, ko sem se v to podala z Benotom, ki sem ga komaj poznala. Pa nama je fajn šlo. Že na dostopu sva toliko čvekala, da je trema z vsakim korakom popuščala. Podala sem se v prvi raztežaj in kar naenkrat sva bila na vrhu smeri. Na prvem varovališču me je čakala Mammutova matičarka, Beno je v naslednjem raztežaju zaslužil eno jebico in mogoče naju je nabiranje nove opreme vzpodbudilo k temu, da sva pohitela proti vrhu:)

Smetano na torti sem pa tokrat polizala v Klinu, ki ga je v senci postregla Velika stena. Tremo sem imela že odkar mi je Blaž obljubil, da jo bova sfajtala skupaj. Zjutraj sem šla vsaj enkrat več na WC, ponovila vajo pod smerjo in se z rahlim cmokom v grlu podala v prvi raztežaj. Ta težke je, jasno, podelal Blaž, vmes sem pa nekaj pofajtala tudi sama v vodstvu. V menda najlepšem raztežaju si je dal opraviti še s snemanjem. Nisem prav kmalu dojela, sicer bi lepše pozirala in komentirala:) Zadovoljstvo na vrhu je bilo spet veliko. Tako, kot vedno na vrhu smeri. Oba sva si želela čimprej sestopiti z Anića Kuka in it namočit vseh 10 prstov v slano vodo.

Ob poznih popoldnevih in večerih se je odvijala detektivka kdaj do toplega tuša, pa do zadnjega dneva nismo povsem naumili kdaj je ta ura. Tople vode ni bilo. Malo topleje je bilo ob varčnem tuširanju v dvoje, kajne Beno;) Gorenjkam pač šparovnost marsikje prav pride... Ni pa nujno, da se vedno obnese.

Načrti so bili, da se še vrnemo, v tej zasedbi: s Cvetko & Benejem, da bomo plezali in čvekali, Aljažem in Timijem, Anžetom & Pepo, da bomo šmuglali pri Enki, Davidom, da nas bo zabaval z zaganjanjem kugle, če z drugim ne:) Super je bilo imeti Ažmane next door, da bi bila naslednjič še Sandra z otrokoma in Petra s familijo takoj zraven bi bilo pa že čist preveč noro:) No, nekaj bomo že naumili do naslednje Pakle in ni vrag, da se nam ne bi še kdo pridruži, da bo z nami švical, zganjal norčije in se od srca smejal, se nastavljal sončnim žarkom, klepetal...  

Se že veselim!  

Dolomiti

"Pas, plezalke, čelada", sem začela pri sebi naštevati 3 obvezne kose opreme, ki jih vzameš s seboj, ko greš plezat. In: "Ne, ne greva nazaj", mi odločno reče Blaž, ko se tik pred Karavankami spomnim, da nisem vzela čelade.


Gledam ga vsa obupana in kar ne morem verjeti, da že plačuje tunel in se ne odziva na moje moledujoče poglede in mi mirno reče: "Si boš v Dolomitih kupila novo, ta je itak že stara, težka, pa še postrani ti stoji na glavi. Grda je pa že od takrat, ko je bila nova." Še vedno nisem dojela, da ni obrnil. Res sva bila tik pred tunelom, ampak zihr se da obrniti, sem razmišljala tisti trenutek. No, ni mi preostalo drugega, kot da se sprijaznim, da bo naslednji dan pač prva stvar nakup nove čelade...


Mogoče je res že skrajni čas, da se moderniziram, čeprav moram priznati, da mi ta misel ni prav hitro postala domača in sem vneto tuhtala, kdo se bo še odpravil od doma za nama, da bi ga prosila, da ustavi pri meni doma.

Ko sva se pozno zvečer pripeljala v kemp Marmolada v Canazeju, kjer je že bil nastanjen večji del plezalske druščine, sva jih jasno ujela, ko so ob pirčku in cvičku vedrili pod napuščem kopalnice. Jutri bo šajba, smo si vzpodbudno mižikali in prigovarjali, preden smo se zbasali v šotore. Tako kot je puhovka pasala zvečer, je dobro dela tudi za zajtrk, ko smo se pa v Selli zapodili po smereh, so nas že prijetno greli sončni žarki, ki smo se jim v naslednjih dneh celo skrivali v severnih stenah.

Po skoraj enem letu sem zopet plezala kot prva. V maju sem že bila v Dolomitih, a mi misel na to, takrat še ni bila prav nič domača, v bistvu mi je še pošteno vzbujala strah. Jasno, da sem bila tokrat ,po začetni tremi, potem navdušena nad svojim pogumom in zadovoljna, da ponovno plezam.


Zagato s čelado je rešil Gezza, ki je imel s sabo dve. V nedeljo, po splezani smeri v Mésules da la Bièsces, se mu zahvalim in jo vrnem, pa mi nagajivo podrobi, da zdaj, ko si nisem kupila nove, bom itak še naslednih 5 let strašila s tistim starim piskrom na glavi. Mogoče pa le ne bom. Pas imam tudi že nov ogledan. Je le že čas za menjavo robe, vsaj te, osnovne, ki nas v stenah varuje pred hujšimi nesrečami.

Bilo nas je 10 plezalcev, ki smo se tri dni zakajali v stene nad Canazejem. Plezali smo smeri v Pic Ciavazes, Sella Towers in Mesules da la Biesces. Irena in mlada dva nadebudneža so pa medtem uživali v pohodništvu, vožnji s košaro pod Marmolado, v Val Gardeni, gujsanju....