Dali

Iz vlaaaažne in hhhhladne Sape v Vietnamu, naju je pot vodila naprej proti Kitajski. Najprej je bilo treba z enim busom do meje, peš čez mejo in na Kitajski strani na nočni avtobus za Kunming.

V Sapi so ponujali nakup vozovnic za avtobus za Kunming za 22 USD, potem pa že za 32 USD, ker naj bi se cena zvišala zaradi kitajskega novega leta, ki letos nastopi 7. februarja. Midva sva po pripovedovanjih popotnikov, ki so prišli s kitajske smeri pričakovala ceno okoli 10 EUR. Že skoraj oba Gorenjca, sva se odločila, da tvegava in greva kakšno uro prej čez mejo in tam kupiva karti na postaji. In res je bilo tako, nobenih predprazničnih zvišanj cen.

Moja neučakanost po krstni vožnji z busom spalnikom se je že po prvih kilometrih spremenila v nekakžen obup. Pa ne toliko zaradi busa kot zaradi ceste. Postelje na avtobusu so bile kar ok, cesta pa tako luknjasta, da nas- no, naju je- kar odbijalo v strop. Postelje so v dveh nadstropjih in midva sva bila na zgornjih, čisto na repu avtobusa, kjer se tresljaji še najbolj občutijo. Ravno, ko sva malo zaspala smo poskocili in- hop- Gregorju je na celu hitro zrasla buška. Potem sva stuhtala, da so pod "modroci" varnostni pasovi in sva se močno pripasala čez prsni koš. Poskakovali smo se vedno, a vsaj v miru sva zaspala, ker sva vedela, da daleč naju ne bo odneslo:) Je kar odleglo, ko smo zjutraj prispeli v Kunming.

Na kitajski meji so pa carinike od vse najine prtljage zanimale le knjige. V bistvu sva to nekako pričakovala, čeprav ne v takem obsegu. Lonely Planet China, popotniški vodnik z osnovnimi info, namreč Tajvana ne označuje kot del Kitajske in na meji vse te vodnike zaplenijo. Najinega sva sicer, po lepi navadi imela po šolsko zavitega v francoske reklame, kar se je pa izkazalo za premalo. Moža postave sta namreč vsako knjigo, ki sem jo prav počasi privlekla na plano in upala, da za mano kmalu pride Gregor, da ga vprašam za nasvet: pokazati ali ne, prav pazljivo prelistala. Ko sva to dojela, sva LP China lepo pustila v nahrbtniku in upala, da ga ne bosta lastnoročno prebrskala. In ga nista. Knjigo sva prešvercala! Gregorju sta pa zaplenila slovensko izdajo Plajboja, ki sem mu jo prinesla od doma. Eden jo je prijel v roke in rekel: this is forbidden in China in jo vzel. Takoj v mestu pa na tržnici porno kasete:) No, pa zdaj, ko sva v paru, to res ne bo taka tragedija:)

Kunming je bil ravno po nevihti in v delno sončnem vremenu sva ga uživala dva dni. S prvimi osvojenimi kitajskimi besedami, malo pomešanimi z angleščino in listkom in svinčnikom, sva uspela kupiti karti za nočni vlak v Dali! Voznja z vlakom je bila pa nobel! Meni spet nekaj novega: vlak v dveh nadstropjih.

Dali leži na 2000m. Mraz! Okoliški vrhovi, visoki celo nad 4000m so zasneženi in veter nosi sneg tudi v mesto. Staro mestno jedro Dali-ja sva danes prehodila predvsem z namenom, da si kupiva tople rokavice, da bova šla jutri lažje na kolesarski izlet okoli jezera. Menda je blizu 60km.

Prvi vtis: mesto spominja na Tibet. In kaj ne bi, ko je ta del Junana v bistvu nekaka predsoba Tibeta. Ljudje so prijazni, edino hrana je piiikaaantna. Pečena svinjska rebrca, koščke piščanca z arašidi in tofu v omaki sva se že naučila naročiti po kitajsko, riž pa pride zraven. Zelenjava na razne načine se je do sedaj izkazala za pikantno, kar močno pikantno. Angleško se pa zelo težko kaj zmeniva. WC najdeva po kitajsko, pozdraviva in zahvaliva se pa tudi. Besede so pa meni/nama tako zakomplicirane, da se vec kot 2 na dan skoraj ne uspem zapomniti:) Še številke bi se morala naučiti... Pa še marsikaj.

No, jutri akcija s kolesi, malo peš, potem pa naprej v še višji Lijiang, kjer naj bi pa menda že pošteno snežilo... Tukaj bolj prši. Doma si pa želite zime, kaj. No, menda da celo bo konec tedna? Midva sva se pa tudi že navadila na nizke temperature. Zdaj, ko sva opremljena z zimsko opremo, naju že skoraj ne motijo. Ko zares zapiha se malo spogledava, skomigneva z rameni, nasmehniva drug drugemu in čez kapo potegneva se kapuco, pa gre:) Se bova grela na Filipinih:)

Lep pozdrav, Monika

Sapa

Oborožena z novo zimsko opremo sva se iz Hanoja ponovno odpravila proti severu, z obvozom najprej proti zahodu. Presenetilo naju je toplo, celo vroče vreme, kar nama je seveda prijalo.   

Prijetno sva se najprej spoznala z manjšino Black Thai. Iz Son La sva se odpravila v Dien Bien Phu, kjer je potekala ena večjih bitk 20.st, ko so Vietnamci pregnali Francoze. Cesta je bila nora, oziroma je skoraj ni bilo, natrpani v mini busu smo poskakovali skoraj do stropa. Tukaj so se pa že v večjih množicah začeli pojavljat Hmongi, od rdečih do rožnatih (Flower). 35 km trek v Muong Layu nama je dal vetra. Se posebej naslednji dan:) Ker sva imela pozen start, sva kar hitela, da naju ne bi ujela noč kje na vasi in od busov razvajenim nogicam se je nasledni dan poznalo...  
   
Danes sva prispela v Sapo. Na prvi pogled je neverjetno prijetna, pestra in polna pripadnikov različnih okoliških plemen, največ žensk, v tradicionalnih oblačilih. A ko se 2x sprehodiš po mestu gor in dol, te je že groza vseh teh žensk in deklic, ki te spremljajo na vsakem koraku in prodajajo svoje sicer lepe, barvite, ročno izdelane izdelke, ki imajo pa na mestnem marketu že začetno ceno pol nižjo od njihove. In vse po vrsti se prijazno nasmihajo in vpijejo: buy from me, buy from me. Po drugi strani so pa prijetne, klepetave.

 
Že od Hanoja sva do danes komaj kaj spregovorila z lokalci, ker angleško ne znajo, francozi zgleda tudi niso bili zadosti časa tukaj, da bi jim pustili kakšne francosko govoreče posledice, vietnamsko sva pa osvojila bolj besede z jedilnikov:) Še vedno veliko rišemo in pišemo ter mahamo z rokami- intenacionalna govorica, ni kaj:) So pa neverjetni goljufi, no, služijo na turistih. Vsaj za pol cene bi nam vse prodali dražje kot lokalcem... Se kar boriva za pravice evropejcev in  drugih:) Zdaj, ko vsaj približno že  poznava osnovne cene nama je na tem področju nekoliko lažje:) Sva šla že z avtobusa, ker so nama hoteli zaračunat dvojno in na drugega- vsaj dosti jih je:)

V Sapo sva prišla čez 1980m prelaz (je pokazal GPS), skozi tak oblak, da se je komaj videlo nasproti vozeči avto! Neverjetno. Ravno ta prelaz naj bi bil nekaka vremenska prelomnica: na drugi strani je zima! Ceste so ovinkaste, da bolj ne bi mogle biti, razgledi pa tudi ne bi mogli biti boljši! Pokrajina je tudi neverjetna. Ceste in poskakujoči busi niso najbolj všeč mojemu želodčku, tako da kar vestno žvečim kandiran ingver in se mi zdi, da v resnici pomaga. Okus je pa druga pesem, ampak se ga navadiš.. Lokalci, predvsem ženske, imajo pa itak ves čas glave  skozi okno in vrečke v rokah... .

Sapa je na 1500m in temu primerno hladna (hodim v puhovki z velurjem spoda, da kape in rokavic sploh ne omenjamj!!), amapak ko se sonček za kratek čas uspe prebiti skozi OBLAKE, postane prav prijetno toplo. Sicer pa komaj vidiš sosednjo stavbo! V vaseh, nižje v dolini, je menda sončno čez dan- druga klima?? 

Bog ve, če je res...     Greva jutri pogledat, greva na sprehod skozi riževa polja.V nedeljo dopoldan market, popoldan čez mejo in zvečer z nočnim busom-spalnikom v Kunming.                      

Lep pozdrav iz krasnega Vietnama, 

Monika

 

Hanoi

Sem se že hvalila kako prijetno toplo je tukaj, za v Tevice in kratke rokave. No, saj je bilo. Tistih par dni, ki sva jih takoj po prihodu preživela v Hanoju. Tam sva v eni od neštetih agencij, ki vse ponujajo skoraj identične programe, vplačala 3 dnevni izlet v pravljicni Halong Bay, zaliv z več tisoč apnenčastimi otočki.

Raj za plezarijo, še posebej za deep water soloing, a trenutne zimske temperature (januar je menda najhladnejši del leta) niso ravno idealne za namakanje v morju, ki nima več kot 15 stopinj. Na morju sva si privoščila dvo urno kajakiranje do Monkey islanda in nazaj. Od tam naju je pregnala razkurjena opičja druzina. Sva si izbrala miren, odmaknjen pomol, da si v miru nabereva moči za povratno veslanje in uloviva kakšen sončni žarek, ko že ni sezona za kopanje, najin vodič je šel pa medtem lovit ribe. Kar naenkrat sta pa čez celo plažo proti nama pridrvela 2 cvileča opičja mladiča (nisem dojela a sta se tepla a igrala). Ker veva, da z opicami ni česenj zobati, sva hitro vstala, da bi šla proč, v tistem trenutku je pa z druge strani pomola pridrvel glavni samec iz tropa. Gregor je še uspel napraviti dva koraka v stran, samec se je pa pokadil vame. Ne vem, a sem zavestno skočila, a sem v paniki naredila korak prevec nazaj in padla z dvometrskega pomola na peščeno plažo. Pok, na hrbet, a v strahu, da se bo pognal za menoj sem se v trenutku pobrala in v roki že držala kamen, da ga zalučam vanj. Pa se je umiril in tudi Gregor je varno prišel za menoj. Vodič je kar pridirkal z morja proti nama, ko je zaslišal opičje in moje cviljenje. Kaj hitro smo bili spet v resilnih jopičih in nazaj na vodi. 

Nazaj grede smo veslali skozi plavajočo vas z 800 prebivalci. Zadnjih 50 let imajo hiške na splavih, ki so z zajlami fiksirani v prepadne stene otokov, prej so bili pa kar na čolnih. Preživljajo se z ribolovom.

Zadnje 3 dni sva pa preživela v narodnem parku Ba Be na severu, vmes je pa prišla ohladitev. Cel dan s čolnom po reki in jezeru, zraven pa nekaj hoje in transport tja in nazaj na razmajanih busih, kjer piha pri vseh špranjicah, če že nimajo na stežaj odprtih oken in vrat in sva skoraj... zmrznila! Ja, tukaj, na severu je vendarle zima.

V Hanoju, kjer čakava na filipinsko vizo za Gregorja (kompliciran postopek, za nas, reveže Slovence, ki smo ena redkih držav, ki jo potrebujemo) je trenutno okoli 16 C. Je prišla hladna fronta, menda s Kitajske. Ker v soboto, po ovinkih, ponovno potujeva v gorati severni del na treking in od tam v Junan, ki tudi leži na skoraj 2000m in mu trenutno vlada zima, sva se včeraj opremila s puhovkami:) Saj tako grozno mraz ni, sploh, če migaš, so pa naporne dolgotrajne voznje z busi, kjer res povsod piha. Sicer je pa prijetno.

Velik hec je sporazumevanje v angleščini zunaj hotelov (na Kitajskem je menda še napornejše), še posebej na vaseh in v manj turističnih krajih. Ampak, do danes še nisva bila lačna, ujela sva vse buse, spala dobro, bia hoi (pivo) pa tudi znava naročiti. Pivo je tukaj menda najcenejše na svetu, manj kot pol USD za ta veliko flašo. Prejšnji dan sem komaj dojela, da mi en "hotelir" odgovarja v nemščini! No, saj tipček ni znal prav dosti. Mislim, da niti ni vedel, da govori drug jezik, kot sem ga jaz:) Vedel je, da govori nek tuj jezik. Mislim pa, da ni ločil ang in nem.. No, zmenila sva se! Sicer si  pa mahamo in rišemo:) Se nama pa zdi, da v Afriki so bili bolj dojemljivi za ta način sporazumevanja kot tukaj.

No, danes je na sporedu Striček Ho s svojim muzejem in mavzolejem in podobno, jutri kačja vas in Filipinska ambasada, zvečer pa mogoce že 10 urni nočni bus. Greva zdajle preverit na postajo, kaksen je vozni red.

Lep pozdrav,

Monika in Gregor