Kam zdaj?

Seznam mojih študijskih obveznosti se končno krajša. Posledično se že nekaj mesecev ubadam z mislijo o diplomi. Berem, celo zapisujem si ideje, ki se mi sproti porajajo, ki mi jih kdo sugerira in razmišljam... Odločitve pa še nobene dokončne, kar me vsake toliko časa tudi razjezi.

In začel se je pojavlati dvom, ker  bi po eni strani rada hitro zaključila in  po drugi strani kvalitetno diplomo napisala. Čeprav zadnje čase se nagibam k slednjemu. Mudi se mi itak ne. Če sem že za kako leto podaljšala študijsko dobo in se počasi približujem slovenskemu povprečju, mi dodatnih nekaj mesecev ukvarjanja s tem zadnjim izdelkom, preden dobim naziv dipl. univ. zgodovinarka, res ne pomeni veliko. Razen, če se mi že septembra ponudi priložnost za dobro službo... v kar pa malenkost dvomim. In v bistvu tudi še nočem. Če mi do diplome zares uspe odreči se potovanjem, bi si, vsekakor takoj po tem, najprej na tem področju še dala duška.

V zadnjih nekaj tednih sem, predvsem po Nelini zaslugi, močno padla v zgodovinarski duh. Če mi je bila zgodovina do sedaj zanimiva, mi zdajle, ob iskanju gradiva za stalno razstavo o slovenski zgodovini,  ki bo popestrila dogajanje na Ljubljanskem gradu, počasi zares leze pod kožo in ugotavljam, da bi mi bila v bistvu z lahkoto vsakdanji kruh. Kaj vse še skrivajo naši arhivi in knjižnice.  Koliko zgodb še čaka, da bodo napisane, koliko fotografij, filmov, časopisov, plakatov in drugih porumenelih papirjev, ki nam te zgodbe pripovedujejo je po policah in še po škatlah. neurejenih.. In kar naenkrat se veselim novih nalog, brskanj po arhivih, transkribiranja, pisanja zgodb, pisanja zgodovine.... In vse večkrat razmišljam, ali bo to še vedno le hobi ali me  arhivi že srkajo vase? Mogoče pa vendarle...

Splet povezuje svet

Na deževen petek, ko sem že oddelala svoje v arhivu in se nekoliko namučila s temle čudom od tehnike, na katerega ravnokar tipkam, vedno bolj dojemam, kako v bistvu ne znam uporabljati virtualnega sveta, od katerega pa postajamo vsak dan bolj odvisni. 

Saj ni, da bi se hvalila, da moram vse prevečkrat poklicati na pomoč kolega, ker moje znanje računalništva se v resnici konča pri wordu in excelu, pa že tu bi se dalo razpravljati. Stran že natipkam, ampak ko se lotim urejanja.... In tako sem si pred kratkim začela vse, kar se na novo naučim in ne uporabljam dnevno, zapisovati v zvezek. Pametni si zapiše, neumni pozabi, nam je skozi celo srednjo šolo vbijal v glavo razrednik.... 

In danes sem se začela spraševati še o družabnih orodjih na spletu, kot so Flickr, Facebook, Twitter, Picasa, GoogleBuzz, blogi in najbrž še cela vrsta drugih, ki jih sploh še ne poznam. Prva stopnja, ki je pri meni nadgradila uporabo Yahooja in Gmaila je bil seveda Facebook. Čeprav povsem virtualni svet, ki ga nekateri zanučijejo, češ, s prijatelji pojdi raje na kavo ali na sprehod, me je hitro potegnil, potem, ko sem se ga seveda nekaj časa uspešno branila, ker se mi je zdelo, da je to nekaj za srednješolce... Z uporabo Facebooka je pri meni oživela še uporaba Bloggerja in posledično Picase. In zadnje tedne odkrivam še Twitter in Flickr in se sprašujem kaj je za kaj najbolj uporabno, oziroma kako je orodja najbolj smiselno povezati, če se jih sploh da... In da ne bi omenjala še vseh uporabniških imen in gesl, ki so potrebna...

Zakaj objavljati identične fotke na FBju, Picasi, Flickerju in zraven še na blogu, kjer jim pač lahko dodaš še nekaj več besedila? Ampak ravno ugotavljam, da se to izgleda da tudi na Flickerju. Hmm... Bo treba v tečaj?

Zima

Super se je začelo!

Prvi dan novega leta sem na kavču preleželala s knjigo v roki, v soboto sem prvi krog okoli jezera uživala v teku s sestro in nečakinjo na skiroju, naslednji krog pa sama, že v snegu.

Pozno zvečer se je znebo razjasnilo in napoved za sončno nedeljo je obetala hribe. Padel je Stol. Da se nisem preveč mučila z gaženjem novo zapadlega snega, sem na Prižnici spustila naprej tri fante, dva sta pa medtem prišla že z vrha... in gaz je bila že skoraj utrjena:) 

In s soncem obsijan vzpon, na skoraj novoletni dan, je napovedal uživaško zimo v hribih. Vsega po malem: peš s smučmi, cepini... Točno tako kot sem si želela, ves čas v prijetni družbi in že z novimi načrti za pomlad in poletje....

Leto...

Takole, pa je spet pri kraju. Še eno leto. Čas za refleksijo? Včasih najbrž ni slabo pogledati nazaj, v mislih preleteti dneve, mesece, leto, podoživeti lepe trenutke, se še enkrat nasmejati in hkrati pomižikniti žalostnim v slovo...

Narediti nekakšen zaključek in začeti na novo, z novo, pozitivno, energijo. Saj novo leto je nov začetek. Različni narodi, različna verstva in verjamem, da tudi posamezniki, ga praznujemo vsak nekoliko drugače in ob različnih prelomnicah, pa vendarle imamo vsi vsako leto konec in začetek...

Spremeniti zgodovine se ne da, čeprav bi jo, z novim znanjem in  z novimi spoznanji, najbrž vsak kdaj želel...

Si bom pa za letošnje leto zaželela par stvari. Da sem nekaj že napisla Dedku Mrazu, ni skrivnost:) Da bi rada še pred  jesenjo v rokah držala diplomo, vsekakor pa pred naslednjim božičem... Ampak to so že plani in teh v bistvu nočem več... Bom že:) Da me že dolgo vleče spet  s torbami na kolo... Ja, to si zares želim.... Pa tek, in hribi! Da bi spet, ob čim večih priložnostih, lahko sledila skicam, tipala skalo in se veselila na vrhovih in potem še v dobri družbi in ob pirčku, na sestopu, podoživljala smeri  z vsakim njenimi detajlom, klinom, frendom in udobnim štantom... Pa da bom že tole zimo ponovno odkrivala nove grape, ledne slapove, osvajala nove vrhove, da bodo zavoji na smučkah gladko drseli... Pa da bodo priložnosti za poležavanje na soncu, ob vodi... Da bom srečna. Da bom zdrava in zaljubljena in ljubljena... To bo vsekakor sreča;)

In če bom srečna sama, bodo srečni tudi vsi okoli mene. In življenje bo lepo.

® Umetnije so izpod čopičev Vinka Bogataja 

Miklavž, Božiček, Dedek Mraz...

Poleg tega, da je december veseli, je tudi zapravljiv in hkrati še mesec daril. Miklavž mi je prinesel Salzburg, Dedek Mraz novo torbico in zdaj čakam še Božička, če se me mogoče usmili z novo puhovko, tako, lepo, rdečo:-).
 

Pa bog si ga vedi, če jo bom tole zimo sploh še potrebovala... Da nisem najhladnejše dneve v hribih za tole zimo že preživela? Da ne bi bilo namesto puhovke boljše darilo nov nahrbtnik? Ma ne, saj stari bo že še zdržal do naslednjega Božička, najbrž še dlje.... Mogoče jih v ProMontani celo že prej spet piči, da naredijo akcijo 50% off. Letošnjo sem zamudila. Broke kot vedno, ko so akcije ali  razprodaje... A nič hudega, ker itak se mi v tisto gužvo po trgovinah ponavadi ne da. Če že, se največkrat zgodi, da vstopim, ko  se evforija prvih dni razprodaj že poleže. In takrat, ne da ni več dolgih vrst pred kabinami, tudi za probat ponavadi ni nič več. Še sreča, da si vsega še ne upam naročiti po netu, ker potem bi, lepo v miru, nakupovala "iz naslonjača" in bi znala biti broke celo leto;-)

Ročno delo

Skrajni cajt je že bil, da sem se lotila izdelave novoletnih voščilnic. Ves potrebni material sem zadnje 3 tedne vozila s sabo na relaciji Lesce-Ljubljana, z upanjem, da kakšen večer najdem čas za izdelavo.. Pa ni šlo, do včeraj zvečer...


Ideje kako bodo voščilnice izgledale nisem imela.. Nikoli je nimam, pa potem vedno nekaj uspem skupaj spacati. No, ne smem reči spacati, ker se mi nikoli ne zdijo spackane, ampak so mi večinoma zelo všeč in sem ponosna nanje;) Tudi tokrat.

Začela sem z rdečimi. Ravno so mi zalaufale, ko jih je zmanjkalo in hitro mi je postalo žal, da nisem naročila samo rdečih voščilnic. V koraku z moderno tehnologijo in pomanjkanjem časa sem si namreč  letos ves potreben material naročila preko spleta. In ko sem se lotila rumenih in oranžnih, mi je bilo takoj jasno, da sem površno naročila dodatke za izdelavo.Ko sem za trenutek  obsedela in razmišljala kako naj jih zapolnim, sem se spomnila starih zalog barvne lepenke na vrhu omare s knjigami. Hopa hop sem zlezla gor in v trenutku je bila kuhinja prekrita z raznobarvnimi polami papirja. Hitro so se našle nove kombinacije. Prav tako za zelene in modre. In prav slednje so mi bile na koncu najlepše...

Pri par vrstah bleščič, me je veselje do dela z njimi minilo že ob odprtju prve škatlice, ko se jih je , skoraj pol, usulo po tleh. In kuhinja se je v trenutku zasijala kot ganz nova...

In čeprav sem se zelo zelo potrudila in s sesalcem kar nekaj časa drgnila tla, mislim, da se zna kuhinja bleščati še tja v novo leto:)

Zdaj jih moram samo še spisati in še pravočasno odposlati... 

Pa srečno novo leto!

Salzburg

Salzburg, ki nam večini najbrž kot prvo asociacijo navrže Mozarta, med drugimi slovi tudi kot ljubko mesto, polno baročne arhitekture. Pa moram priznati, da decemberski obisk mi je z neštetimi božički, stojnicami in lučkami, deloval predvsem prednovoletno, že povsem praznično.

Kulturno zgodovinskega in arhitekturnega utripa mesta tokrat, navkljub interesu, nisem niti približno uspela začutiti. Od vsepovsod so zvenele božične pesmi, neštete stojnice s hrano, pijačo, z novoletnimi okraski, nakitom, oblačili in seveda..... z Mozart kuglami, pa so ta občutek samo še dopolnjevale. Bile so natančno postavljene po vseh trgih in so, skupaj z ogromnimi osvetljenimi smrekami, še posebej zvečer, nekako celo onemogočale pogled na kulturno zgodovinske  spomenike. Pa nič zato... Glede na hladno vreme, ki je poleg dežja postreglo še z nekaj snežinkami, je res še najbolj dobro del kozarček kuhanega vina in pečen krompir z nadevom.

Ljudi pa... noro! Avtobusni turizem očitno kar cveti. Se mi je zdelo, da me truma ljudi kar sama nosi po ulicah starega mestnega jedra in če sem hotela zaviti po svoje, se nagledati mamljivih izložb, sem dejansko morala "izstopiti" iz te hodeče množice. In zdelo se je, da smo vsi na ulicah, da izložbe niso zadosti vabljive, ker trgovine so bile glede na trume mimoidočih pretežno prazne.

In če se zadnje čase nekoliko bolj trudim in prakticiram nemščino, se je tukaj, skoraj na vsakem koraku izkazalo, da rek "govori srpski, da te ceo svet razume" zares drži:) In vedno dobro dene, ko se izkaže, da znanje tujih jezikov na vsakem  olajša komunikacijo, potovanja... in da občutek domačnosti;)

Lep in živahen je bil praznični Salzburg, še polepšale so ga pa izkušnje s prijaznimi meščani.