Ampak dobesedno. Počasi se že bliža točka, ko morajo biti renovacijska dela končana. Enostavno moja glava ne zmore več misliti, razmišljati in usklajevati kdo pride kateri dan, koliko materiala in kaj potrebuje, kdo bo komu v napoto...
Nič privlačne niso današnje fotografije, ampak na srečo so že "stare". Stanovanje je zdaj že lepo. Tole so pa vmesne faze, ki so bile pretežno umazane in zaprašene, z neštetimi hobuki odpadnega materiala, ki sem ga znosila dol vsake toliko časa, ko se ga je nabralo za eno avtomobilsko prikolico. In potem naprej na komunalni odpad. Mami in mama sta mi priskrbeli za 4m3 kupončkov, ki jih gospodinjstva dobijo preko Komunale, kar je bilo v veliko olajšanje. Jaz svojega dobim naslednje leto, ampak verjamem, da ga ne bom potrebovala.
Stevo je izkoristil prost vikend in je ometal tiste stene, s katerih je odletelo največ ometa ob štemanju za elektriko. Potem je prišel Tomaž, ki je najprej obdelal okenske špalete in začel s pripravami na malarijo. Včasih se je drenjal z Lojzetom in Francijem, ki sta ob posebnih trenutkih prihajala polagat keramiko, spet drugič so se lepo razporedili.
Sama pa ves ta krizni čas zidarskih procesov skoraj neprestano v službi, še vikende. Sreča, da je imel ati čas in voljo hoditi v kontrolo in nabavljati material, ki sem ga jaz pozabila. Sama sem ves ta čas hodila vsaj enkrat na dan zakuriti peč, da so se ob toplem zraku stene hitreje sušile. Vmes sem en popldan stolkla ven še parket v veži, presejala pesek, ki je bil pod njim in ga potem znosila nazaj na gradbišče. Največje olajšanje je bilo, ko so se težja dela odvijala v trenutkih, ko je na pomoč lahko priskočil kdo od prijateljev.
V bistvu zdajle že čakam na ženski krog prijateljstva, ker je na vrsti
že čiščenje. Čiščenje pred parketom. Če pomislim, da se je, odkar sem se
resno lotila renovacije, večinoma vse odvijalo po planu, oziroma bi
mogla reči, da se je vse odvijalo dobro, ker plana dela v bistvu ni
bilo. Plan je bil, da letos že postavim svoj božični drevešček.
Zdaj ima vse niti v rokah parketar. Držim pesti, da bo ponedeljkov pogovor z njim obetaven. Če pa slučajno ne, računam pa na Nejca in na to, da enkrat za spremembo ne bo imel preveč dela.
Da pa tale zapis ne bo zvenel preveč suženjsko trpeč pa moram priznati, da med vsemi deli in delavci vseeno ni zmanjkalo časa za čarobne trenutke v višavah, včasih na hitro, drugič z izležavanjem in sončenjem....
*****
I am slowly getting tyred of coordinating and dealing with workers
in my flat. But works are reaching the end.
None of today's photos is attractive, but fortunately there are already
"old". These are the
intermediate steps, which were mostly dirty and dusty, with countless waste
material. The apartment is already nice now.
Lately, most of the time I was stretched
between my job and works at my flat.
Luckily my dad had a bit more time and was willing to do some supervisions of all what was going on, so I still got chances to do some short and quick hikes to
enjoy magic moments in the mountains and some joggings in the evenings not to become completely stunted.
In
fact, right now I am waiting for girls friends as the
cleaning is getting its turn. The cleaning before the wooden floor is layed
down. I still believe I will enjoy my own Christmas tree this year!