Dom

Pa ne moj dom. Tisti v Švici, na 4545 m. Sprva je bilo nekaj treme - večni dvom v zadostno kondicijo, kako se bodo obnašala pljuča, kako bo utripalo srce... Pa je šlo, z lahkoto, bi rekla sedaj, za računalnikom, s super hladno steklenico piva. V soboto zjutraj pa ni bilo tako lahko. Mogoče se je nekoliko le že poznala utrujenost prvega dne, vsekakor pa druga gostota zraka, ki je do vrha samo še padala in pogojevala tempo.

  

V petek smo štartali nekaj pred 5h. Precej prezgodaj, da bi si do meje lahko še nabavili domače pivo. Naš cilj je bila Randa.

Parkirali smo avto, napokali nahrbtnike in pot pod noge. Čakalo nas je dobre 3 urice popoldanskega vzpona do Domhütte, kamor smo prišli točno na večerjo. Jedilnica se je spraznila takoj po večerji in do 21h smo bili že vsi v zgornjem nadstropju, pod dekami in v pričakovanju jutranje budilke smo se kaj hitro zazibali v sen.

Zajtrk je bil postrežen nekaj čez 3h zjutraj in ob pol 4h je bila večina že na poti proti ledeniku Festigletscher. Navezani smo se povzpeli čez približno 70 meterski skalni del, ki nas je pripeljal na sedlo Festijoch (3723m), od koder smo vzpon nadaljevali po grebenu Festigrat. Na sedlu sva se s Sandro spogledovali, ker se naju je obeh že loteval glavobol in nekako si nisva hoteli še priznati, da so to lahko že prvi znaki višinske bolezni. Preden smo se podali na greben smo zaužili nekaj kalorij in se  dobro odžejali, s prvimi koraki naprej navkreber pa se je razblinil tudi glavobol.

Čeprav je bil koča polna, pri vzponu ni bilo čutiti drena. Smo se kar lepo razporedili, nekaj tu, nekaj pa po Normalki, ki je nam služila za sestop.Nočna oblačnost se je z jutrom začela trgati in proti vrhu nas je že spremljalo jasno nebo. Malo višje na grebenu nas je ujel tudi veter. Po dveh krajših postankih za malico in čaj, predvsem pa, da je srce pognalo nekaj novega kisika v noge, smo se po šestih urah hoje, v derezah in s cepinom v roki, veseli in zadovoljni objeli na vrhu.

Markantni Matterhorn smo občudovali že med vzponom, na vrhu smo si pa vzeli čas še za druge okoliške vrhove, ki so nas pozdravljali v bližini: Täschhorn, Alphubel, Allalinhorn, Lenzspitze, Nadelhorn, Stecknadelhorn in še mnogi drugi... Ne prav daleč na nas še čaka Mt. Blanc, ki smo si ga šli v nedeljo pogledat še od bližje, v francoski Chamonix.

Z vrha nas je do koče čakalo 1600 višinskih metrov spusta, kratek postanek na koči, da smo ponovno napakirali vso robo v nahrbtnike, plačali, vzeli planinske izkaznice in še 1400m do doline. Sestop ni bil enostaven. Ko se nama je s Sandro zdelo, da sva že skoraj pri avtu in se nama je pred nosom pokazala tabla Randa 35 min, sva se samo spogledali in bi se kar razjokali, če ni bi bili še tako zelo pod vtisom lepega doživetja. Nazaj se je vsekakor vleklo. Blaž je bil nekoliko pred nama in ni mogel zadržati smeha, ko naju je že malo šepavi  pričakal pri avtu:)

Vsem trem nam je v kempu sedel noro super tuš z vročo vodo. Za zaključek pa sproščen večer ob pivu... Še bomo šli v višave!

 

Paklenica

Na letošnji morski dopust sem se po dolgih letih vrnila v Stari grad, v Paklenico. Itak, da sem komaj čakala. Še posebej, ker sem vedela, da bo dopust preživet v dobri družbi, v družbi Štajercev in Gorenjcev. 

Ob prihodu nas je v Vesni že čakal plac za šotor, mrzlo pivo in travarica od sosede. Temperature, vsaj prve večere in jutra, niso bile poletne. Brez vsaj enih dolgih rokavov pri meni ni šlo. Potem pa vsak dan topleje. In ravno tako tudi morje. Ko je bil čas za povratek je bilo vse najbolj top, kar je naredilo močne skomine za čimprejšnji povratek.

Če se mi je do zdaj zdelo,da je poletna plezarija v Pakli nemogoča, sem bila tokrat prijetno presenečena. Za ogrevanje smo se lotili opoldanske frikarije v senčnih stenah, kjer sem bila prijetno presenečana nad svojo močjo. Naslednji dan sva se z Benotom dopoldan podala v Barba Ante v Velikem Ćuku. Od lanske Mojstrovke nisem še prav veliko plezala v vodstvu in nisem bila najbolj sproščena, ko sem se v to podala z Benotom, ki sem ga komaj poznala. Pa nama je fajn šlo. Že na dostopu sva toliko čvekala, da je trema z vsakim korakom popuščala. Podala sem se v prvi raztežaj in kar naenkrat sva bila na vrhu smeri. Na prvem varovališču me je čakala Mammutova matičarka, Beno je v naslednjem raztežaju zaslužil eno jebico in mogoče naju je nabiranje nove opreme vzpodbudilo k temu, da sva pohitela proti vrhu:)

Smetano na torti sem pa tokrat polizala v Klinu, ki ga je v senci postregla Velika stena. Tremo sem imela že odkar mi je Blaž obljubil, da jo bova sfajtala skupaj. Zjutraj sem šla vsaj enkrat več na WC, ponovila vajo pod smerjo in se z rahlim cmokom v grlu podala v prvi raztežaj. Ta težke je, jasno, podelal Blaž, vmes sem pa nekaj pofajtala tudi sama v vodstvu. V menda najlepšem raztežaju si je dal opraviti še s snemanjem. Nisem prav kmalu dojela, sicer bi lepše pozirala in komentirala:) Zadovoljstvo na vrhu je bilo spet veliko. Tako, kot vedno na vrhu smeri. Oba sva si želela čimprej sestopiti z Anića Kuka in it namočit vseh 10 prstov v slano vodo.

Ob poznih popoldnevih in večerih se je odvijala detektivka kdaj do toplega tuša, pa do zadnjega dneva nismo povsem naumili kdaj je ta ura. Tople vode ni bilo. Malo topleje je bilo ob varčnem tuširanju v dvoje, kajne Beno;) Gorenjkam pač šparovnost marsikje prav pride... Ni pa nujno, da se vedno obnese.

Načrti so bili, da se še vrnemo, v tej zasedbi: s Cvetko & Benejem, da bomo plezali in čvekali, Aljažem in Timijem, Anžetom & Pepo, da bomo šmuglali pri Enki, Davidom, da nas bo zabaval z zaganjanjem kugle, če z drugim ne:) Super je bilo imeti Ažmane next door, da bi bila naslednjič še Sandra z otrokoma in Petra s familijo takoj zraven bi bilo pa že čist preveč noro:) No, nekaj bomo že naumili do naslednje Pakle in ni vrag, da se nam ne bi še kdo pridruži, da bo z nami švical, zganjal norčije in se od srca smejal, se nastavljal sončnim žarkom, klepetal...  

Se že veselim!