Home sweet home

Končno. Kupila. Svoje stanovanje! Točno tako, kot sem si ga želela: z balkonom, dimnikom, veliko kletjo in potrebnim obnove, da ga bom lahko uredila po svoje.


Zdaj, ko je renovacija v teku, ugotavljam, da je nakup res nekaj najlažjega, da so precej bolj zahtevne odločitve o posegih v stanovanje.  

Okna so v delu. Lepa, bela, lesena. Izbran je parket, kopalnica in končno tudi peč, ki mi je zadnji teden kradla spanec, ker se nisem mogla odločiti glede barve in stila. Predvem nisem hotela vpadljive, vsekakor pa funkcionalno in tako, da se barvno ne bo tepla z opremo, o kateri sedaj še nisem sposobna razmišljati. Že načrt za elektriko, je bil kar korak zame. Pošteno sem morala razmisliti, kako bo kasneje postavljena oprema, kako bo obrnjena postelja, kje bo stala pisalna miza, televizor, da o kuhinjskih elementih raje ne govorim. Vsaj to, da me bodo zjutraj budili žarki vzhajajočega sonca in da bodo kuhinjo krasila široka panoramska balkonska vrata, vem že od prvega trenutka, ko sem stopila

v stanovanje.

Stiropor in stare tapete v kuhinji in dnevni sobi so  končno "sčohane" s sten, ki zdaj čakajo, da se jih loti električar, še prej pa zidar podre en del stene in naredi nove estrihe. Tako. Moje stanovanje je končno pripravljeno na spremembe.

Z vrta pa že pobiram prve pridelke.

Dolomiti

"Pas, plezalke, čelada", sem začela pri sebi naštevati 3 obvezne kose opreme, ki jih vzameš s seboj, ko greš plezat. In: "Ne, ne greva nazaj", mi odločno reče Blaž, ko se tik pred Karavankami spomnim, da nisem vzela čelade.


Gledam ga vsa obupana in kar ne morem verjeti, da že plačuje tunel in se ne odziva na moje moledujoče poglede in mi mirno reče: "Si boš v Dolomitih kupila novo, ta je itak že stara, težka, pa še postrani ti stoji na glavi. Grda je pa že od takrat, ko je bila nova." Še vedno nisem dojela, da ni obrnil. Res sva bila tik pred tunelom, ampak zihr se da obrniti, sem razmišljala tisti trenutek. No, ni mi preostalo drugega, kot da se sprijaznim, da bo naslednji dan pač prva stvar nakup nove čelade...


Mogoče je res že skrajni čas, da se moderniziram, čeprav moram priznati, da mi ta misel ni prav hitro postala domača in sem vneto tuhtala, kdo se bo še odpravil od doma za nama, da bi ga prosila, da ustavi pri meni doma.

Ko sva se pozno zvečer pripeljala v kemp Marmolada v Canazeju, kjer je že bil nastanjen večji del plezalske druščine, sva jih jasno ujela, ko so ob pirčku in cvičku vedrili pod napuščem kopalnice. Jutri bo šajba, smo si vzpodbudno mižikali in prigovarjali, preden smo se zbasali v šotore. Tako kot je puhovka pasala zvečer, je dobro dela tudi za zajtrk, ko smo se pa v Selli zapodili po smereh, so nas že prijetno greli sončni žarki, ki smo se jim v naslednjih dneh celo skrivali v severnih stenah.

Po skoraj enem letu sem zopet plezala kot prva. V maju sem že bila v Dolomitih, a mi misel na to, takrat še ni bila prav nič domača, v bistvu mi je še pošteno vzbujala strah. Jasno, da sem bila tokrat ,po začetni tremi, potem navdušena nad svojim pogumom in zadovoljna, da ponovno plezam.


Zagato s čelado je rešil Gezza, ki je imel s sabo dve. V nedeljo, po splezani smeri v Mésules da la Bièsces, se mu zahvalim in jo vrnem, pa mi nagajivo podrobi, da zdaj, ko si nisem kupila nove, bom itak še naslednih 5 let strašila s tistim starim piskrom na glavi. Mogoče pa le ne bom. Pas imam tudi že nov ogledan. Je le že čas za menjavo robe, vsaj te, osnovne, ki nas v stenah varuje pred hujšimi nesrečami.

Bilo nas je 10 plezalcev, ki smo se tri dni zakajali v stene nad Canazejem. Plezali smo smeri v Pic Ciavazes, Sella Towers in Mesules da la Biesces. Irena in mlada dva nadebudneža so pa medtem uživali v pohodništvu, vožnji s košaro pod Marmolado, v Val Gardeni, gujsanju....