14. ljubljanski maraton

Je Andrej na svojem blogu spet lepo opisal potek, vzdušje in občutke malega ljubljanskega maratona.

Naslednji krog, po isti trasi, ki je vodil v cilj 42 km teka, je bil pa nekoliko manj zabaven:) Vsaj meni. Ko me je Andrej prehitel, medtem, ko sem mogla nujno počepnit na obcestnem parkirišču in ga nisem več ujela, in je Sandra, s super tempom, zavila v cilj, bi najraje šla kar za njo... Pa mi je sestrica vzpodbudno namignila, da odstopim še vedno lahko, če se zares izkaže potreba po tem:) Hvala, Sandra! Ker sama sem zadnjih nekaj km prvega kroga premišljevala, da se mi enostavno ne da in da najbrž ne bom zmogla in kar imam las na glavi mi je bilo žal, da se nisem prijavila na mali maraton...

Poleg krčov, ki so se mi začeli pojavljati v mečih že nekje po 27 km, je bilo tudi vzpodbude ob progi veliko manj, skoraj nič (no, Maja in Jaka sta še ploskala in navijala) in nepregledna množica tekačev prvega kroga se je tudi že močno razredčila. Razveselila me je Petra, ki mi je s Tajo v vozičku prišla nasproti in sem imela priliko, da sem z razlogom upočasnila korak in malo poklepetala, potem pa spet dalje... Naslednjič si bom, vsaj za drugi krog, vzela nekaj dobre muzike, da bo lažje vzdrževati tempo in ne bo časa premišljevati o nepotrebnih stvareh in kako daleč je še;)

Ko sem enkrat prišla v "ciljno ravnino", ponovno na Dunajsko in je bilo treba že dobro napenjati oči naprej in nazaj, če sem hotela uzreti še kakšnega mučenika ali mučenico, tako smo se že razredčili, bi šla najraje na mestni avtobus do parlamenta, a kaj, ko je bila Dunajska zaprta za ves promet....

Tudi želodček je bil že utrujen in mu, kljub neznosni žeji, ki sem jo čutila že od Tehnološkega parka naprej (pazi, to je bil 25 km) ni pasala nobena hrana in niti pijača.

V cilju je ob mojem poznem prihodu pijača in hrana že skoraj pošla, še vedno je bila pa tam Karin, ki je čuvala moje ključe in Samo. Samo si je vzel čas in mi zmasiral noge in medtem, ko sem ležala na neudobni leseni klopi in uživala v masaži, sem razmišljala, da je od angelov poslan. Hvala, se mi zdi, da je bila masaža več kot dobra, ker danes brez težav šibam po stopnicah:)

Kosilo z Brigito&družbo sem zamudila, sem pa ravno še ujela prevoz do doma s Passatom:) Potem pa dolga vroča kopel in vsemogoče žaube na noge...

Za naslednji tak podvig, bo potrebnih precej več kilometrov treninga...

Je bilo pa, tako kot še na vsakem teku, super vzdušje, zabavna družba, precej poznanih na poti in ob poti. In če sem med tekom razmišljala, da je to moj zadnji maraton, da se bom udeleževala le še malih maratonov, danes mislim že drugče:) Čas tokrat res nisem imela dober ampak sem si rekla, da tokrat je štela razdalja!

Lp, Monika

Berlin

Pa smo šli... Iz Ljubljane v Portorož.... Ah, kaj ga pa biksam! Berlin  je bil naš končni cilj. 1000 km v enem kosu nam je bil prevelik zalogaj, zato smo s krajšimi in daljšimi postanki potrebovali dva dni za pot.

Spotoma smo se sprehodili skozi Naumburg, kjer je svoja zgodnja in pozna leta preživel nemški filozof in klasični filolog Friedrich Nietzche in Leipzig in se seveda že tja grede ustavili še po nujnih nakupih v Ikei...

Berlin, ki leži ob rekah Spree in Havel, me je očaral na prvi pogled. Čeprav nas je pričakal deževen, to ni bila ovira za takojšnje odkrivanje znamenitosti.

Potsdam trg je postregel  s steklenimi fasadami nebotičnikov in ostanki berlinskega zidu, ki je 28 let ločeval kapitačizem in komunizem, demokracijo in diktaturo, vzhodni in zahodni Berlin, ki je bil kot otok v vzhodni Nemčiji... V Berlin smo prišlai tik pred praznovanjem dvajsete obletnice padca znamenitega, 160 kilometrskega zidu, vendar nismo začutila kakšnih posebnih čustev v zraku. Veliko zahodnih Nemcev naj bi menda celo obžalovalo, da zidu ni več, nedvomno pa se je s padcem zidu odprlo okno v svet vzhodno nemškemu prebivalstvu, ki se je v trumah selilo na zahod, predvsem s trebuhom za kruhom in boljšim standardom. Za večino obiskovalcev je center dogajanja okrožje Mitte, v nekdanjem ruskem sektorju. Takoj za zidom se ob Berlinu seveda najprej spomnimo Brandenburških vrat, ki jih krasi antična vprega z boginjo miru. Od tu, se v eno smer, skozi Tiergarten park, je  proti Stebru zmage razteza Strasse des 17. Juni, proti vzhodu pa mogočna Unter den Linden. 20 let po združitvi, se v vzhodnem delu še vidijo ostanki starih in sesutih stavb, še več pa oko zazna novih, pred kratkim zgrajenih, modernih objektov.

Mogočen Tirgarten park, s svojim dokaj naravnim videzom skoraj da občutek, da si nekje na podeželju in ne v velemestu. Raj za tekače in sprehajalce in skoraj da ne tudi za kolesarje.

Seveda mi v parih dneh še zdaleč ni uspelo podrobneje osi gledati berlinskih znamenitosti, galerij in muzejev, je bil pa obisk super za prvi vtis in orientacijo.

Če se mi je do danes zdelo, da je Pariz mesto, ki ima dušo, ki jo je z lahkoto vzljubiti in kjer bi lahko živela, se mu je Berlin postavil močno ob bok. 

Se še vrnem;)