Seznam mojih študijskih obveznosti se končno krajša. Posledično se že nekaj mesecev ubadam z mislijo o diplomi. Berem, celo zapisujem si ideje, ki se mi sproti porajajo, ki mi jih kdo sugerira in razmišljam... Odločitve pa še nobene dokončne, kar me vsake toliko časa tudi razjezi.
In začel se je pojavlati dvom, ker bi po eni strani rada hitro zaključila in po drugi strani kvalitetno diplomo napisala. Čeprav zadnje čase se nagibam k slednjemu. Mudi se mi itak ne. Če sem že za kako leto podaljšala študijsko dobo in se počasi približujem slovenskemu povprečju, mi dodatnih nekaj mesecev ukvarjanja s tem zadnjim izdelkom, preden dobim naziv dipl. univ. zgodovinarka, res ne pomeni veliko. Razen, če se mi že septembra ponudi priložnost za dobro službo... v kar pa malenkost dvomim. In v bistvu tudi še nočem. Če mi do diplome zares uspe odreči se potovanjem, bi si, vsekakor takoj po tem, najprej na tem področju še dala duška.
In začel se je pojavlati dvom, ker bi po eni strani rada hitro zaključila in po drugi strani kvalitetno diplomo napisala. Čeprav zadnje čase se nagibam k slednjemu. Mudi se mi itak ne. Če sem že za kako leto podaljšala študijsko dobo in se počasi približujem slovenskemu povprečju, mi dodatnih nekaj mesecev ukvarjanja s tem zadnjim izdelkom, preden dobim naziv dipl. univ. zgodovinarka, res ne pomeni veliko. Razen, če se mi že septembra ponudi priložnost za dobro službo... v kar pa malenkost dvomim. In v bistvu tudi še nočem. Če mi do diplome zares uspe odreči se potovanjem, bi si, vsekakor takoj po tem, najprej na tem področju še dala duška.
V zadnjih nekaj tednih sem, predvsem po Nelini zaslugi, močno padla v zgodovinarski duh. Če mi je bila zgodovina do sedaj zanimiva, mi zdajle, ob iskanju gradiva za stalno razstavo o slovenski zgodovini, ki bo popestrila dogajanje na Ljubljanskem gradu, počasi zares leze pod kožo in ugotavljam, da bi mi bila v bistvu z lahkoto vsakdanji kruh. Kaj vse še skrivajo naši arhivi in knjižnice. Koliko zgodb še čaka, da bodo napisane, koliko fotografij, filmov, časopisov, plakatov in drugih porumenelih papirjev, ki nam te zgodbe pripovedujejo je po policah in še po škatlah. neurejenih.. In kar naenkrat se veselim novih nalog, brskanj po arhivih, transkribiranja, pisanja zgodb, pisanja zgodovine.... In vse večkrat razmišljam, ali bo to še vedno le hobi ali me arhivi že srkajo vase? Mogoče pa vendarle...