Med vsemi letnimi časi mi je poletje še vedno najbolj pri srcu. Dolgi dnevi, topli večeri, sonce, voda, hribi, vonj po sveže posušeni travi... En sam užitek. Julij je bil lep. Stari prijatelji, nova poznanstva, nove smeri, novo delo, rojstni dan in... tole poletje končno alpinistka.
Nekaj let sem odlašala s tem podvigom, z odločitvijo, da opravim ta izpit. In letos je bil končno pravi čas.
Najprej izpit iz letne vrvne tehnike, pa zimske, kjer sta nas dež in razmočen sneg dodobra utrudila, pa testi in potem čakanje na rezultate in nadaljna navodila. Čez nekaj dni Tomo pošlje mejl z imenom inštruktorja. Se kontaktirava, določiva datum in potem, v soboto pozno popoldan, na pici v Leščanu dobim SMS: v torek Igličeva v Mali Rinki, sporoči vse potrebno. In sva šla. Ob 4h sem pobrala inštruktorja v Tržiču in se odpeljeva čez Kranjski rak proti Logarski dolini. Ko zapuščava parkirišče in se vzpenjava proti Okrešlju, me trema ne izpusti iz krempljev. Pa vreme ni na najini strani. Pod steno, se oblaki toliko razmaknejo, da lahko vidiva vstop in potek smeri. Naveževa se na vrv, on kot neizkušen tečajnik, jaz vodim navezo. Trema popusti šele po treh raztežajih plezarije. Potem gre vedno lažje in hitreje. Spodaj roka in srečno, na vrhu sem deležna čestitke. In zadovoljstvo je bilo popolno, ko dobim potrditev in mi inštruktor čestita za naziv alpinistke. In novih bušk in prask po nogah in rokah tole poletje kar ne zmanjka.
In z avgustom, ki mi je po dolgem času spet povečal utrip, pride še novo kolo. Dež sicer vztrajno škropi poletni zrak, a vmes uspešno lovim priložnosti za vožnjo čez drn in strn. Sem že pozabila kako krasni so občutki na kolesu. Kar smeji se mi, ko mi ob poganjanju pedal v klanec spet polzi pot čez obraz in še pri spustu bi kar vriskala. Hitrosti se moram spet navaditi, pa bo užitek še večji! Še nekaj je želja za tole poletje, ki naj se potegne čim dlje v jesen!
